Čez noč sem se utaboril na bregu Kamenite Athi blizu mesta, kjer naj bi jo prečkala železnica in si zapisal, kaj vse bomo potrebovali za začasni most. V tistem času je bila reka popolnoma suha, vedel pa sem, da bi lahko, če bi se ulil dež, v trenutku postala hrumeč hudournik. Sklenil sem, da jo bo potrebno premostiti s štirideset čevljev dolgimi nosilci, da med deževjem voda mostu ne bi odnašala. Naslednjega jutra sem se zgodaj zjutraj odpravil nazaj proti železnici. Pot me je vodila tudi mimo taborišča, ki ga je karavana pred kratkim zapustila. Ob pogledu na kakih ducat svežih grobov, ki so jih že odkopale hijene, sem spodbodel konja in v galopu kolikor sem le mogel hitro odjahal skozi kužni kraj. Ko sem bil že skoraj pri čelu železnice, sem po naključju opazil velikansko kačo, ki se je iztegovala v travi in se grela na soncu. Njena koža je bila zlata in svetlo zelena ter se je iskrivo lesketala v soncu. Previdno sem se bližal, zdelo pa se je, da se kača ne meni dosti zame. Verjetno je bila omotična in lenobna od obilnega obeda. Ustrelil sem jo v glavo in krčevito zvijanje mtrvega dolgega telesa mi je prav živo predočilo, s kakšno močjo lahko ti plazilci stisnejo v objem svojo žrtev. Odiranje kače ni bilo težko, žal pa so njene čudovite barve kmalu izginile, zlata se je spremenila v belo in svetlo zelena v motno črno.