Med tem pogovorom sta prijahala kraj gozda. Treba je bilo vrniti se, da ne prideta prepozno k dnevnemu povelju v tabor. Spodbodeta konja in v krepkem diru premerita prijazno milansko okolje. Ko prideta v tabor, zajahata k svojima oddelkoma, potem se napotita h glavni taborski straži. Tu je stal šotor taborskega poveljnika za čas njegove službe. Pred šotorom je že sedel na vojnem stolu gospod Gaspare Tinela in roke na širokem pasu držeč mirno gledal na gospoda Baldessara, ki mu je goreče razlagal ljubeznivost dvorskih krasotic. Gaspara sicer ni to preveč zanimalo, pa ga je poslušal dobrovoljno in potrpežljivo, tudi mu je včasih pritrdil. Ko pristopita viteza Ambrosio in Bernardo in pozdravita s krepkim »Dobro jutro,« ju sprejme gospod Gaspare s šaljivim poklonom, da sta precej pozna, »čemur pa se ni čuditi po sinočnjem sprejemu«. Gospod kastelan se takoj močno postavi v bran, češ da se gospod Gaspare moti, ker sta se že vrnila z jutranjega sprehoda. A gospod Gaspare se ni dal tako kratko odpraviti ter odvrne, da utegne tudi ta rani sprehod biti nasledek včerajšnje razburjenosti. Ker je kastelan zmajeval, priskoči mu na pomoč Ambrosio in pravi: