Tako je kramljal Sančo sam s seboj, iz vsega tega pa je potegnil sklep, da se je še enkrat ogovoril in si dejal: »No prav, za vse na svetu je zdravilo, razen za smrt, ki moramo vsi stopiti pod njen jarem, ko se življenje izteče, pa naj nam bo še tako malo všeč. Ta moj gospodar, to sem videl iz nič koliko znamenj, je čisto nor, jaz pa tudi ne ostajam za njim, saj sem še bolj prismojen kot on, ker hodim z njim in mu služim, če je resničen pregovor, ki pravi: ’Povej mi, s kom hodiš, pa ti povem, kdo si,’ in drugi, ki pravi: ’Ne, kjer kot otrok si rasel, temveč kjer si krave pasel.’ Ker je torej nor, kakor je, in sicer tako nor, da največkrat jemlje eno reč za drugo in sodi, da je črno, kar je belo, in belo, kar je črno, kakor se je pokazalo, ko je dejal, da so mlini na veter brdavsi in meniški muli dromedarja in ovčja tropa sovražni vojski, in mnoge druge prismodarije enake bire, ga ne bo pretežko prepričati, da je kaka kmetica, prva, ki bom tod nanjo naletel, gospa Dulsineja. Če ne bo verjel, bom prisegel; če bo tudi on prisegel, bom prisegel dvakrat, in če bo svojo gonil, jo bom jaz še bolj in tako bo navsezadnje le moja obveljala, pa naj bo, kar hoče. Morebiti bom s svojo trdovratnostjo končno le dosegel, da me ne bo še druge krati pošiljal na podobna poslanstva, ko bo videl, kako slaba sporočila mu prinašam z njih, ali pa si bo morebiti mislil, kot si predstavljam, da je kak hudoben coprijan, eden tistih, ki pravi o njih, da ga pisano gledajo, njegovi ljubi spremenil podobo, da bi mu prizadejal bolečino in škodo.« Ta izmislek je Sanču Pansi povsem pomiril duha in menil je, da bo svojo nalogo dobro opravil, če se tu obira do popoldneva; tako si bo don Kihot mislil, da je toliko časa porabil za pot v Toboso in nazaj. In vse se mu je dobro obneslo, kajti ko je vstal in se hotel spraviti na sivca, je videl, da prihajajo iz Tobosa proti njemu tri kmečka dekleta na osletih ali oslicah, tega pisec ne pove jasno, čeprav so bile prejkone oslice najbolj pogosta jezdna žival deželank; ker pa je to bore malo važno, se nima smisla ustavljati, da bi stvar dognali. Skratka, brž ko je Sančo ugledal te kmetice, je urnih krač stopil po svojega gospoda don Kihota in ga našel zdihujočega in medlečega v ljubezenskih tožbah. Kakor hitro ga je don Kihot uzrl, že je vprašal: »No, kako je, dragi Sančo? Ali bom današnji dan lahko zaznamoval z belim ali s črnim kamnom?« »Bolje bo,« je odgovoril Sančo, »če ga vaša milost zaznamuje z okro, tako kot pišejo šolska spričala, da ga bo lepo videl vsakdo, kdor ga bo videl.« »Potemtakem,« je menil don Kihot, »prinašaš dobre novice.« »Tako dobre,« je odgovoril Sančo, »da vam, milostni gospod, ni treba narediti drugega, le Rosinanta spodbodite in zajezdite na plano, pa boste videli gospo Dulsinejo Toboško, ki prihaja k vaši milosti v spremstvu dveh svojih spletičen.« »O sveta nebesa! Kako si rekel, dragi Sančo?« je hotel vedeti don Kihot. »Le glej, da me nisi nalagal in da s ponarejeno veselostjo ne skušaš razvedriti moje resnične žalosti.« »Kaj pa bi imel od tega, ko bi vas vlekel, gospod,« je odvrnil Sančo, »posebno še, ker ste tako blizu moje resnice? Le spodbodite konja, gospod, in pojdite z mano, pa boste videli, kako nama prihaja nasproti pražnje oblečena in polepšana kraljična, najina gospodarica, kar tudi je. Njeni spletični in ona sama so vse nališpane in nakrišpane, vse na njih se blešči v zlatu, draguljih, diamantih, rubinih, njihov brokat pa je deseterne teže; po ramenih razpuščeni lasje so kakor sončni žarki, ki se poigravajo z vetrom; predvsem pa jezdijo na treh lisastih bruscih, da si lepših ne morete misliti.« »Bržčas hočeš reči pruscih, Sančo?« »Med brusci in prusci ni dosti razlike,« se je odrezal Sančo; »a naj jezdijo na čemer že, drži, da so od sile čedne ženske, posebno kraljična Dulsineja, moja gospa, ki omamlja in hromi čute.« »Pojdiva, Sančo, sine,« je velel don Kihot; »in kot nagrado za te, prav tako nenadejane kakor dobre novice, ti volim najboljši plen, ki si ga bom prislužil v prvi prihodnji prigodi; in ako ti to ni