A vse te frivolnosti se na lepem umaknejo pred, prav lahko bi rekel, zvokom bojne trobente. Zadaj za angleškim taborom in skoraj vzporedno z reko je speljana ena izmed redkih večjih cest v tej pokrajini. Na zahodnem koncu zavija proti reki, saj je držala čeznjo prek že omenjenega mostu. Na vzhodnem koncu je zavijala v pustinjo v ozadju, nekako dve milji naprej ob njej pa je bila naslednja angleška postojanka. Iz te smeri se je ta večer po cesti v vsem lesketu in peketu približala lahka konjenica, v kateri je celo preprosti pisec dnevnika lahko z osuplostjo prepoznal generala in njegov štab. General je jezdil velikega serca, ki ste ga tolikokrat videli v ilustriranih listih in v Akademijinih slikovnih zbornikih; in prepričani ste lahko, da pozdrav, s katerim so ga sprejeli, ni bil samo ceremonialen. Vsekakor on ni zapravljal časa za ceremonije, ampak je nemudoma skočil iz sedla, se pomešal v skupino časnikov in se zagnal v zanosen, čeravno zaupen govor. Najin prijatelj, ki je pisal dnevnik, je še posebej opazil, da je general še posebej hotel razpravljati z majorjem Murrayem; ampak v resnici ta izbira, dokler le ni bila posebej poudarjena, nikakor ni bila nenormalna. Moža sta bila ustvarjena, da bi se razumela; za enega in za drugega je veljalo, da 'bere svoje Sveto pismo'; bila sta oficirja starega evangeljske sorte. Kakorkoli že, nobenega dvoma ni, da je general še takrat, ko je spet zajahal, resno nekaj govoril Murrayu in da je, ko je spodbodel konja v zložen korak po cesti proti reki, visoki Ulsterec v resnobni debati še kar sledil njegovi uzdi. Vojaki so ju opazovali, dokler nista izginila za gručo dreves, kjer je cesta zavijala proti reki. Polkovnik se je vrnil v svoj šotor, možje na svoje straže, mož, ki je pisal dnevnik, pa se je še štiri minute zadrževal tam - in potem zagledal čudovit prizor.