Ker se da živo politično gibanje zatreti le s sredstvi 20.stoletja, s koncentracijskimi taborišči in množičnimi poboji - ali niti s temi ne -, nikakor pa ne z zakoni o tisku, z izgoni ali "malimi obsednimi stanji", je bil zakon proti socialistom pravzaprav udarec v prazno. Stranko je resda prepovedal, omogočil je zatiranje njenih organizacij, časopisov, zborovanj. Njene agitatorje je primoral k skrajni previdnosti, stranko samo pa prisilil, da sklicuje kongrese v tujini, in dokler je zakon veljal, se je kakih 1500 njenih članov spoznalo z zaporom. Za ustavno državo je bila to sramota; za kako nizkotno totalitarno državo bi kaj takega seveda niti približno ne zadoščalo. Bilo je nekaj sodnikov, ki so jemali svojo čast dovolj resno, nekaj ječarjev, ki so simpatizirali s svojimi zaporniki; ko se je Bebel peljal v zapor, so stali ob progi železniški čuvaji in mu salutirali. Skoraj idilična podoba meščanskega časa: splošno spoštovani, priljubljeni ljudski zastopnik, ki mora v zapor, otovorjen s knjigami in kletko s kanarčkom, ter bradati uradniki, ki sicer zvesto opravljajo svojo dolžnost, volijo pa socialdemokrate, in ki počastijo svojega velikega prijatelja, medtem ko ga vodijo v zapor ... Stranka kljub oviranju njene propagande ni prenehala rasti. Ko je zakon stopil v veljavo, je imela kakega pol milijona članov; leta 1890, ob času njegove ukinitve, dobrih trikrat toliko. Vsemogočni državni kancler, ki je hotel uničiti socialdemokrate, se je nazadnje znašel v položaju, da se je moral v državnem zboru zmerjati z njihovimi poslanci; pri čemer ti niso zamudili nobene priložnosti, da mu ne bi zajedljivo očitali njegovih nekdanjih odnosov s pokojnim Lassallom.