je začela v 13. stoletju dobivati v Evropi družbeno priznano obliko. Tako imenovane javne ljubice so v renesansi zamenjale metrese, ki so bile splošno spoštovane in priznane. V 16. stoletju so začeli omejevati in zapirati javne hiše, vrsta odlokov je prostitucijo razglasila za kaznivo dejanje. Glavni vzrok niso bile epidemije sifilisa, možje so se mnogo bolj kakor za svoje telo bali za dušo in predvsem vera je spremenila odnos do najstarejše umetnosti. Potem ko so protestantski in katoliški moralisti, puritanci v njej zagledali nevarnost za druge ženske in zakon, je v 16. stoletju prostitucija postala sramota, vredna preganjanja. Številne lahkoživke so morale opravljati svojo obrt skrivaj. Šele proti koncu 18. stoletja je nevarnost okužbe s sifilisom postajala vse bolj odločilna v javnih razpravah o prostituciji in strah pred boleznijo je nadomestil bojazen pred grehom. Konec 19. stoletja so bile hotnice skoraj po vsej Evropi uradno registrirane in postavljene pod zdravniški nadzor, obrt so popolnoma zakonito opravljale v javnih hišah ali zasebno. Posebni predpisi so veljali tudi v Avstriji in v naših deželah. Medtem ko je v kazenskem zakoniku iz leta 1852 še bila opredeljena kot »obrtniško nečistovanje« in razglašena za kaznivo dejanje, je 24. maja 1885 izšel zakon, ki je pooblaščal varnostna oblastva, da jo lahko dovolijo pod pogoji, ki jih določijo sama. S tem je bila prostitucija tudi zakonsko dovoljena in večja mesta so predpisala načine delovanja javnih hiš. Na Dunaju je bila takšna ureditev sprejeta ob svetovni razstavi leta 1873, manjša podeželska mesta pa so se obrti še dolgo otepala in jo prepovedovala. Konec 19. stoletja so javne hiše odpirala vrata tudi po večjih mestih na Slovenskem. A pod zdravstvenim in policijskim nadzorom so bile le kasarnirane in posamične, registrirane prostitutke, tajna prostitucija pase je intenzivno razraščala po svoje.