Glavni vir občnoimenskih iztočnic in podiztočnic za novi pravopis je Slovar slovenskega knjižnega jezika , iz katerega smo sestavljavci geslovnika obdržali besedne enote, ki predstavljajo stalni, temeljni besedni zaklad knjižnega jezika. Te besede so nastale v zgodovinskem razvoju in kažejo na ustaljenost knjižnega jezika. V slovaropisju je namreč gospodarno, da osnovni besedni zaklad izbiraš po zadnjem največjem splošnem slovarju knjižnega jezika . To temeljno splošno besedje knjižnega jezika je večinoma neoznačeno, nevtralno; obdržali smo tudi nekatere označene besedne enote. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika pa smo izločili besedne enote, ki v novejši slovenščini niso več žive. Tako smo izpustili mnoge redko rabljene splošne, stare in narečne izraze. Drugi vir je zbirka besedja v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, ki je nastajala zadnjih deset let, torej po izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika . Nove splošne besede se pojavljajo zaradi družbenih sprememb v samostojni državi, veliko novega izrazja nastaja tudi v različnih strokah, npr. v računalništvu, biologiji. Nove izraze smo zbirali v specializiranih slovarjih, leksikonih, časopisih in revijah ter poslušali radio in televizijo. Zajemali smo tudi besedje govorcev v različnih govornih položajih. Izbrali smo take nove besede in besedne zveze, ki jih v SSKJ še ni moglo biti, nove besedne zveze pa smo dodajali tudi k iztočnicam, ki so že v SSKJ, npr. k dvoceven stalno besedno zvezo dvocevni predor , k črten stalno besedno zvezo črtna koda . Za dodatne iztočnice, ki smo jih dodajali že med osnovno redakcijo, smo pregledovali inštitutsko elektronsko zbirko Nova beseda. Lastnoimensko besedje je nabrano in izbrano iz enciklopedij (Leksikon Cankarjeve založbe, Veliki splošni leksikon, Enciklopedija Slovenije, Slovenska krajevna imena, Leksikon imen).