Oddaja je tipičen primer, ki dokazuje, kako s spektaklom vplivati ne samo na to, o čem naj javnost razmišlja, ampak predvsem, kako naj razmišlja. Voditelj skozi vso oddajo vztraja na diferenciaciji pozicij za in proti džamiji. Njegovi uvodni govori, povezovanja, komunikacija z gosti v studiu in naslavljanje na gledalce vsiljujejo konceptualni okvir razmišljanja. Popularni diskurz, kot ga izvaja Slak, je diskurz ogrožanja konsenza. Predpostavka je sledeča: kar je izven splošnega konsenza (kaj to je, naj bi bilo vsem jasno), je deviantno. Tak konsenz je zgrajen na zelo trhlih temeljih; vsaka razlika lahko namreč temu konsenzu spodkoplje njegov »družbeni temelj«. V konsezualni viziji, kot jo propagirajo Trenja, ni prostora za drugo in drugačno, saj je to razumljeno izključno kot tisto, ki v konsenzualno družbo vnaša nemir. Družba, kot je predstavljena v oddaji, je torej družba, ki je zamejena od vsega »tujega«.