Kako mravljica postane orel? Narašča ponudba ljudi, ki menijo, da je vse odvisno od motivacije. Kar se hoče, ni težko, kar je lahko reči, a kaj civilizacijsko pomeni dejstvo, da se prepad med tistimi, ki imajo preveč, in onimi, ki imajo premalo, povečuje in so ponekod vnovič razmere, ki so veljale za »kulturno pozabljene«? Uresničitev posameznikove svobode zahteva raztrganje kolektivne varnosti, slišimo, ker je ta pač draga. Logično je, ostane pa vprašanje, kaj je svoboda brez solidarnosti. Se je mogoče svobode na smrt napiti, tako da ta umre? Radi bi imeli vse hkrati: uživali polno svobodo, ko je dovoljeno vse, vštevši blagodat proste izbire, ne da bi se morali bati, da bomo naredili napačno potezo. To bi bila svoboda brez strahu, a ta je v takem razmerju do realnosti (odgovornosti in odgovorne svobode) kot ogenj do vode. Res je, da se v raznolikem, mnogozvočnem svetu skoraj vsak poskus, da bi prišli do splošnega konsenza, spremeni v zmedo. Z izkušnjami pa je mogoče dokazati, da je popolna svoboda neredko v navidezno osvoboditev oblečena podreditev tistih, ki »niso imeli sreče«.