Življenje je teklo naprej in vijugalo zdaj na desno (pa ne preveč) in potem spet na levo (to pa še celo ne preveč). Kdor se je s silo uprl, je bil neusmiljeno z mečem pokončan. Tako Rdeče brigade v Italiji kot Frakcija Rdeče armade v Nemčiji. V Nemčiji še posebej temeljito. Razlike med politično desnico in levico so se počasi, komaj opazno, a zanesljivo zmanjševale. In potem je napočil vliki trenutek. Tretja pot. Zlata pot. Aurea mediocritas. Hozana! V celi zahodni Evropi (z izjemo Španije, ki pa je ni težko razložiti) so se v vladno sedlo zavihteli socialisti in socialdemokrati. Prav zares, človeku kar toplo zaigra pri srcu. Pustimo ob strani evropski sever, kjer je že zdavnaj prišlo do splošnega konsenza, da je družba brez socialne solidarnosti obsojena na nenehne neproduktivne spore in napetosti. Zanemarimo ob tej priliki tudi Avstrijo, ki že lep čas gnije pri živem telesu, Haider pa je le zgovoren simptom tega gnitja. Oglejmo si raje ključne evropske države. Tonyju Blairu po desetletje in pol trajajoči socialni državljanski vojni konservativcev ni bilo težko zmagati. Začetek mirovnega procesa v Ulstru, avtonomija za Škotsko in Wales, vse to je bila samo še češnjica na torti. In kaj je v resnici storil za Veliko Britanijo. Veliko toplih deških nasmeškov. Saj človek v resnici ne zahteva kakšne posebne vizije. Še toliko manj, ker so z vizionarji po navadi že po naravi problematična sorta ljudi. Vročekrvnega meniha Savonarolo je dal papež hudobno zažgati na grmadi, kar nikakor ni bilo bogaboječe dejanje, težko pa si predstavljam, da bi bil blagopokojnik idealen župan za Florenco. Torej, ne preveč vizij, vendar pa vseeno vsak kakšno zamisel ali smernico. Ali ste kdaj slišali Tonyja Blaira, kako se namerava spopasti z usodnimi posledicami globalizacije, ki predvsem uničuje delovna mesta in pavperizira cele sloje prebivalstva, tako na razviti kot še bolj na nerazviti polobli. In podobno je drugod. V Italiji postkomunisti sklepajo najbolj vratolomne kompromise tako z Vatikanom (čujmo, čujmo, za financiranje cerkvenih šol gre, na kar demokristjani niso nikoli pristali) kot s svojimi občasnimi zavezniki, samo da bi se obdržali na oblasti. Kar jim, po pravici povedano, privoščim, kajti ne bi rad še enkrat gledal Berlusconija in Finija na rimskem tronu. V Franciji je socialist Jospin na parlamentarnih volitvah kot za šalo pometel z razdrobljeno desnico. Še celo naš stari anarhistični prijatelj Daniel Cohn-Bendit - Rdeči Danny iz pariškega leta 68 - se je znašel v vladajoči večini. Največja inovacija premiera Jospina je bila uvedba 35-urnega delavnika. Živel Saint-Simon! Vendar se je zelo hitro izkazalo, da se ni dogodila nikakršna revolucija. Patroni so nad socialisti še bolj nejevoljni kot doslej, delavci pa tudi nimajo nobenega otipljivega dobička. Belgijski socialisti so se takoj ogreli za sosedovo potezo. Ko pa so naredili raziskavo o dolgosti delavnega tedna, so osuplo ugotovili, da belgijski delavec že tako ali tako dela samo 35 ur. Zabavno, kaj. Končajmo to žalobno zgodbo z Nemčijo. Maneken Schroeder - spomnite se Brandta, pa še Schmidt je bil bog in batina - je rabil pičla dva meseca, da so nemški volilci dvignili roke od njega. Ko se Kohlu ne bi bila zgodila korupcijska afera, bi imeli danes že razpisane predčasne volitve. Sploh pa so že poletne volitve v evropski parlament pokazale zmagoviti come back črne internacionale. Skupaj z zloveščim trendom upadanja volilcev nasploh. Prvikrat jih je prišlo na volišča manj kot 50%. Največji pa je bil osip mladih. Vladavina gerontokracije pluje z razvitimi jadri.