Ob ta spoznavni solipsizem oziroma personalistični konstruktivizem (kot neko splošno sodobno spoznanje ga je v poljudni obliki na Slovenskem med drugim formuliral tudi denimo Andrej Blatnik s paradoksom belopoltega turista, ki želi priti v deviško, nedotaknjeno »domorodsko« vasico, ki še ni videla belopoltega turista) postavlja Grdina bolj kolektivistično, družbeno, kulturno-civilizacijsko obarvani konvencionalizem: »Vse govorjenje o nekakšni objektivnosti historiografskih poročil je mahanje s sabljo po zraku. Tudi splošen konsenz o kakšni zadevi ni nič drugega kot izraz konvencionalizma.« Resnica je namreč »mobilna vojska metafor, metonimij, antropomorfizmov«, kot Grdina navaja Nietzscheja; in realnost - tudi zgodovinska in zgodovinarjeva, seveda - je (aluzija na Bergerja in Luckmanna je nespregledljiva) družbeni konstrukt oziroma, kot je to po Wittgensteinu definiral Lyotard, mreža jezikovnih iger. Misel, ki je za razgledanega humanista danes seveda ne le običajna, temveč tudi samoumevna. A Grdina se ne ustavi pri tem samoumevnem, ki ga moramo kot miselno vsebino pripisati predvsem drugi polovici dvajsetega stoletja, temveč se v lucidnem zasuku vrne na začetek zgodovinopisja, k Herodotovemu opisu vojne med Heleni in Perzijci, kjer v resnici odkrije pravo poreklo tiste lastnosti zgodovine, v skladu s katero se ta za sodobni pogled kaže kot narativna, subjektivna, konstruirana, konvencionalizirana: »Zgodovina kot pripoved o prehojenih poteh je bila mogoča samo na ozadju uspeha Helenov v vojnah s Perzijci; šele po vzpostavitvi sveta kot kraljestva možnosti oziroma prostora brez neogibne razrešitve je dobila razlog za svoje konstituiranje.« Če bi zmagala druga kultura, zgodovine ne bi bilo, oziroma kot zapiše Grdina: »bi postala božja dekla, pozabljena pa bi bila kot muza ... Ne bi nas nagovarjala in povpraševala, temveč bi nam oznanjala.«