Zvečer na Zvezi sestanek odprave Janak Himal. Naziv ni več čisto ustrezen, saj smo zdaj, ko Nepalci za vsak vrh zahtevajo svojega zveznega oficirja, omejili načrt na tri vrhove: Džongsang (7483 m), Patibara (prej Pyramid, 7123 m) in Kiratčuli (prej Tent, 7365 m). Vsi trije so bili že pred vojno doseženi iz Tibeta oziroma Sikima, nobeden pa še iz Nepala. Na to stran kažejo namreč svoje najstrmejše stene, primerne šele za moderni alpinizem. Strmina ne dopušča, da bi se v stenah nabiralo preveč snega in ledu, in ker je tudi skala trdna, je objektivnih nevarnosti manj. Leta 1983 smo si z majhno izvidnico ogledali področje. Sicer smo bili usmerjeni v severno ostenje Jalung Kanga (8505 m) za odpravo dve leti pozneje, a bi splezali po steni na Džongsang, če nas ne bi presenetil z oddaljenostjo, težavnim grebenom za sestop in še slabim vremenom. Skoraj smo že pozabili na te lepe in težke hribe, pa so pred nekaj leti najprej Irci, potem pa še Angleži pisali za kakšne podatke in slike, ker jim je pač gospa Elisabeth Hawley, ki vodi vso himalajsko kroniko zadnjega pol stoletja, povedala za nas. Vse so dobili, a jim ni nič uspelo. No, tako smo pravzaprav z uslugo drugim prebudili sami sebe. Zdaj ko se je to oddaljeno področje pojavilo v revijah, se bo obleganje počasi začelo. Imamo prednost.