Arlit leži dvesto trideset kilometrov severno od Agadeza v smeri proti Alžiriji. Obdan je s puščavo, ki globoko v sebi skriva bogata nahajališča uranove rude. Mesto je zraslo iz nič zaradi urana, ki sta ga družbi Somair in Cominak, podružnici francoske družbe Areva, začeli izkoriščati konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, živi od njega in zaradi njega. Niger je tretji največji izvoznik urana na svetu, za Kanado in Avstralijo. Letna proizvodnja 3500 ton se bo v prihodnjih letih, ko bo Areva odprla nov rudnik Imouraren, v katerega namerava vložiti več kot milijardo evrov, povečala na 8000 ton. Ko je v osemdesetih letih cena urana na svetovnem tržišču padla in sta rudnika komaj še obratovala, je Arlit postal mesto duhov. Danes je pusto, neprivlačno naselje obvezna postaja domačih in tujih iskalcev dela, emigrantov na poti čez Saharo proti Evropi, trgovcev in preprodajalcev ter vsakovrstnih pustolovcev. Kraj s težkim podnebjem, z obdobji neznosne vročine in roji komarjev, ki jim sledijo meseci zelo hladnih noči in močnega vetra.Gibanje za pravičnostUran je prinesel in prinaša nekaterim bogastvo, drugim probleme. Znana zgodba izkoriščevalcev in izkoriščanih, revnega ljudstva na bogati zemlji, interesov tuje multinacionalke in domače politične elite, ki si debeli denarnice, da pokajo po šivih. In potem res nekje poči. Pojavi se MNJ, Mouvement des Nigériens pour la justice, Nigersko gibanje za pravičnost. V komunikeju, ki ga objavi v časopisih in na spletu, po točkah razloži, kako si predstavlja pravičnost. Zahteva dosledno uresničevanje mirovnega sporazuma, podpisanega leta 1995 med vlado in tuareškimi uporniki oziroma njihovo Organizacijo oboroženega upora, s katerim se je končal nekajletni tuareški upor. Meni, da politično elito v prestolnici Niamey zanima le jug države, kjer je skoncentrirano volilno telo, zanemarja pa redko naseljen nomadski sever, katerega naravna bogastva prispevajo več kot polovico narodnega dohodka. V »uranovi regiji«, ki obsega 90.000 kvadratnih kilometrov, živi okoli 300.000 nomadov, v glavnem Tuaregov. Očita ji favoriziranje nekaterih etničnih skupin in zanemarjanje drugih, zlasti Tuaregov. Zahteva odpravo krivic, ki se jim dogajajo na gospodarskem, socialnem, političnem področju. Na več straneh Programa zahtev Nigerskega gibanja za pravičnost so zahteve podrobno razčlenjene. Zahtevajo popolno preureditev države in državnih organov, predvsem večjo, v lokalni in regionalni upravi izključno prisotnost avtohtonih kadrov. Na obrambnem področju določijo etnične kvote, ki bi uravnotežile havško in songaško (dve največji etnični skupini v državi) obarvano vojsko, policijo, žandarmerijo in carino, natančno določijo število posameznih činov, ki naj bi jih zasedli Tuaregi. V poglavju o rudarstvu in industriji vzamejo na piko uran in nafto, strateško pomembni naravni bogastvi. Zahtevajo delavske pravice, dvig cene urana, avtohtone ljudi na nekaj ključnih mestih, zaradi pravičnejše porazdelitve dohodka od urana naj bi se polovica stekala v lokalne skupnosti. Spremembe zahtevajo še v kmetijstvu, živinoreji, na področju varstva okolja, v trgovini, turizmu in obrti, financah, šolstvu, kulturi, zdravstvu, sodstvu in na področju varstva človekovih pravic. Gibanje napove oboroženi upor, če zahteve ne bodo uresničene. Kar seveda niso. Država jih označi za oborožene bandite, tihotapce droge, cigaret in orožja, ter zavrne vsakršna pogajanja. Na sever pošlje močno vojaško okrepitev. Začne se drugi tuareški upor. Uporniki – rečejo jim kar tuareški uporniki, čeprav sami pravijo, da so vsedržavno gibanje vseh zatiranih ljudstev, ne le Tuaregov, ki so resda v večini – uporabljajo gverilski način bojevanja. V goratem področju Aira so doma, poznajo vsako ped za vojsko nedostopnega terena. Minirajo poti do svojega oporišča na gori Tamgak, napadajo vojaške postojanke in naslednji dan na spletnem blogu objavijo rezultate akcij: število mrtvih in ranjenih na obeh straneh, število trofej (tj. talcev) in ideološko obarvano razlago, zakaj je (bilo) vse to potrebno. Glavni sovražnik postane predsednik države Mamadou Tandja in njegovi. V časopisih se pojavijo skupinske fotografije rambovsko opravljenih fantov s črnim trakom čez čelo ali v zelenih turbanih, z ray-bankami in kalašnikovimi. Vojska odgovori po svoje – sumi in obtožuje sodelovanja z uporniki vse povprek, žrtve postanejo tudi nedolžni nomadi… Cilji napadov Gibanja se razširijo na urbana središča severa države, letališče, policijske postaje, prefekture, vsaka državna ustanova je potencialna tarča. Vsako terensko vozilo je primerno za krajo, tudi lepi terenci številnih nevladnih organizacij, ki so iz varnostnih razlogov zaprle svoje urade. »Nasara«, belcev z denarjem, letos ni. Turistične agencije in hoteli so zaprti, sezona je šla po zlu. Vsi so si edini, da tudi če se bo problem rešil kmalu, bo minilo še najmanj nekaj let, preden se bodo turisti vrnili. In z njimi denar. Organizirane tedenske, dvotedenske ture po puščavi so mnogim prinesle nekaj zaslužka. Lastniki terenskih vozil in šoferji, mehaniki, vodniki, pomočniki in drugi spremljevalci ter kuharji, okoliški kmetje, ki so oskrbovali restavracije, agencije, tržnice z zelenjavo, trgovci in prodajalci spominkov ter izdelkov umetne obrti, celo mali, sitni »žicarji« po cestah, vsi pogrešajo nasara (tujce) z denarjem. »Zdaj je tu upor. Belci ne bodo prišli. Kaj bomo jedli?« je Kuka komentiral politično dogajanje.Na severnem delu državne transverzale večkrat eksplodirajo mine, za katere vsaka stran obtožuje drugo. Enkrat zapelje nanje vojaško vozilo, drugič avtobus ali »taxi brousse«, podeželski taksi. Žrtev je lahko kdorkoli, med prebivalstvom se ustvari psihoza. Kdaj, kje, po kom bo spet udarilo? In življenje gre fatalistično naprej. Vožnja na lastno odgovornostCesta od Agadeza do Arlita je pretežno ravna, a polna lukenj, tako imenovanih »kurjih gnezd«, ravno pravšnje velikosti, da se vanje skrije protitankovska mina. Nigersko gibanje za pravičnost je vožnjo po tej cesti, imenovani tudi »uranova cesta«, označilo kot »vožnjo na lastno odgovornost«. Z eksplodiranimi vozili, zgorelim avtobusom in občasnimi napadi je dokazalo, da misli resno. Da lahko kadarkoli preide od groženj k dejanjem. Zato od lanskega septembra, ko je predsednik Tandja za sever države odredil izredno stanje, po tej cesti lahko vozijo le konvoji z vojaškim spremstvom.Vsako drugo jutro se ob vojaški zapornici na severnem robu mesta zbere na desetine vozil in čaka na skupinski start – tovornjaki, ki gredo do Arlita ali naprej v Alžirijo, cisterne, potniški kombiji, minibusi, ki nadomeščajo prave avtobuse, ki po nevarni cesti ne vozijo več, osebni avtomobili, dostavniki s podsaharskimi emigranti, namenjenimi proti Alžiriji in, »inšalah«, Evropi… Dva vojaška tovornjaka, naložena s po dvajsetimi vojaki, ki so od daleč videti kot grozd zelenih čelad, šest dostavnikov s strojnicami 12,7 mm, v vsakem po deset vojakov s kalašnikovimi in ogrlicami nabojev, ter dve terenski vozili žandarmerije sestavljajo današnje spremstvo, ki naj bi nas varno pripeljalo do Arlita. Na vojaški zapornici me prijazen poveljnik registrira v »zvezek posebnih potnikov«, kot se mi zdi, vpraša po namenu potovanja, upa, da nisem novinarka, in me spomni, da je sever države »zone interdit«, naj bom torej previdna. Po večmesečnem bivanju v teh krajih prav dobro vem, da smo redki belci sumljivi, posebno odkar so pred kratkim zaprli dva francoska novinarja, ki sta brez dovoljenja delala reportažo o upornikih MNJ in snemala njihovo urjenje, čeprav naj bi prišla v državo zaradi nedolžne reportaže o ptičji gripi ob nigersko-nigerijski meji. In zelo poslušana radijska postaja RFI (Radio France International) nas vsak dan lajnasto spomni, da je njihov nigerski sodelavec M. Kaka že toliko in toliko dni (ki so se zavlekli v mesece) v zaporu, obtožen sodelovanja z uporniki MNJ. In urednik lokalnega časopisa je tudi zaprt… Moj izlet je bolj prozaične narave. V Arlit grem s sosedo Esperance, ki se ukvarja z malim »commerceom«, le na obisk, ona pa bo poskušala po najboljši ceni prodati dvajset vreč čebule, paradižnika in paprike, ki je baje v Arlitu precej dražja kot v Agadezu, na poti nazaj pa se nadeja zaslužka s preprodajo gina in viskija, po katerih je med agadeškimi vojaki precejšnje povpraševanje. Ob devetih se zbudi veter, ki ne zamuja. Kot bi dal znak za odhod. Karavana potegne korak, njena vojaška glava in rep se zgubljata v peščenih oblakih, ki jih dviguje veter. Cesta je polna kurjih gnezd, ki pa se jih zdaj ni bati, saj so pobiralci min, kot reče šofer, pred nami. Zaradi obrabljenih koles kombi vsakokrat, ko zapelje v jamo, presunljivo zahrešči. Šofer ostro sikne, še nekaj potnikov mu pritegne. Vijugamo po razjedenem asfaltu, včasih se znajdemo vštric z drugim vozilom, ki si je izbralo vijuge po svoje. Pred nami vozi nekaj minibusov, vsi natlačeni s po dvajsetimi potniki in ogromnim kupom prtljage na strehi, ki jih poviša za celo nadstropje, ter dostavnik, na katerem se stiska kakih trideset emigrantov. Skrčena telesa, glave globoko na prsih, roke med nogami, ki bingljajo čez rob prikolice. Pogreznjeni vase kljubujejo vetru, ki jih hoče odpihniti, vsak v svoji omamljajoči utrujenosti. Potniki v kombiju opazujemo »bedo, ki se pelje pred nami«, kot je rekel moj sosed, in poslušamo dolg, čustveno obarvan moralni monolog Esperance, namenjen prav njim. »Poglej jih! Poglej te norce! Poglej, kako gredo v avanturo! Bodo že videli, ko pridejo v pravo puščavo. Koliko jih umre na poti… Niti pokopljejo te ne. Tam te pustijo kot kakšno crknjeno žival. Kaj pa si mislijo, da bo tam v Evropi? Če sploh pridejo do tja. Kaj sploh hočejo? Kako lahko sploh pustiš svojega sina na tako pot? Misliš, da ga bo bog varoval? Moj sin naj umre doma, ne pa na taki poti, kot kakšna žival…« Nenadoma neko otrplo telo z dostavnika pred nami omahne v prazno. Z glavo udari ob asfalt, se nekajkrat zakotali po robu ceste in obleži. Esperance zakriči, šofer se vznemiri, med potniki se razležejo pridušeni kriki in glasno mrmranje, šofer potegne in hoče prehiteti dostavnik, maha proti njemu in nekaj kriči v jeziku Havsov, tudi na dostavniku završi in končno se začne ustavljati.Prešine me, da prav tako padajo s saharskih tovornjakov koze in ovce. Pustijo jih kar tam. V minibusu zdaj ugibamo, ali šofer ni videl, da je nekdo padel, ali je vedel in ni hotel ustaviti, mogoče ni mogel ali hotel, ker bi konvoj odpeljal naprej in bi ostal sam? Kaj bo zdaj s fantom, gotovo je mrtev, razbil si je glavo… mrtev… Na naslednji vojaški kontrolni točki nas dohiti dostavnik z emigranti… brez nesrečnega fanta.Mar bo šlo zares?Vožnja po dvesto trideset kilometrov dolgi cesti se zaradi pogostih postankov razvleče na dobrih šest ur. Pred vsakim od osmih »korijev«, suhih rečnih strug, se konvoj ustavi, vojaška vozila se razporedijo na obe strani ceste in korija, strojnice usmerijo proti poraščenim bregovom struge in velikim skalam, izza katerih nas lahko vsak hip napade »sovražnik«. Vojaki zasedejo strateške točke, s kalašnikovimi, pripravljenimi na strel, z daljnogledi prečešejo pokrajino… Mar bo šlo zares? Potniki čakamo s tesnobnim občutkom in upamo, »da se nam ne bo treba vreči na tla«, kot je neki napad na konvoj opisala Ajša. »Zaslišalo se je streljanje, mi smo se seveda takoj vrgli na tla, vojaki pa tudi, in ko smo jim rekli, naj nas vendar branijo, so odvrnili, da se z asfalta ne ganejo...Kaj se bojite. Če napadejo, napadejo vojake, ne potnikov. Ti se vrzi na tla, to je vse!« je odločna Esperance. Ni se nam treba metati v prah. Vojaki dajo znak za odhod in kolona se počasi premakne. Pot se nadaljuje mirno, mimo nekaj globokih jam, ki so jih izkopale eksplozije min, mimo osmojenih ostankov avtobusov, zaradi katerih so se avtobusne družbe odločile, da te poti ne bodo več tvegale, čez tri skalne vzpetine, ki jih vojaki dolgo pregledujejo, čez večje in manjše korije, ki danes ne skrivajo nevarnosti. Vožnjo po enolični, pusti pokrajini z redkim grmičjem popestri poplesavanje med kurjimi gnezdi, ki jih je ponekod za celo gnezdišče, in dvoglasno kričavo jokanje dvojčkov. Večina od štiriindvajsetih potnikov našega minibusa gre v Arlit, dva sta namenjena iskat delo v alžirski Tamanrasset, dva starejša Tuarega pa bosta mogoče poskusila priti v domači Iferouane, vas kakih sto petdeset kilometrov severovzhodno od Arlita, eno najbolj »vročih« območij, kjer se je lanskega februarja z napadom na vojaško postojanko začel boj med MNJ, tuareškimi uporniki, in vojaki FAN, Forces armees nigeriennes. Utrujeni mladi vojaki našega spremstva v mehkosrčni Esperance, katere najstarejši sin služi vojsko v domači državi, vzbudijo usmiljenje, saj pravi, da »tudi oni, ubogi revni fantje, iščejo le svoj boren košček kruha«. Skrbi jo, ali nam bo z našo kripo uspelo varno priti do cilja. »Inšalah,« je vse, kar se reče ob takšnih prilikah (Če je taka božja volja). Začetek poti ni bil obetaven. Ob šestih, še pred zoro, smo potniki že čakali na postaji, ob pol osmih smo se stlačili v minibus, čakali do pol devetih, ko smo se končno odpeljali in se po nekaj sto metrih ustavili zaradi »problema« s svečkami. Kmalu smo pognali naprej, za naslednjih nekaj sto metrov do naslednje okvare. Čez pol ure je šofer oznanil, da je problem rešen, gremo. Zdaj se ob vsakem postanku, ko odpre pokrov motorja in se zazre v črevesje svojega vozila, sprašujem, ali res ni nobenega problema več. Sredi popoldneva prispemo na cilj. Ob zapornici na pragu mesta mrgoli policistov, žandarjev, vojakov in potnikov ob nagnetenih vozilih, ki čakajo na pregled prtljage. Obeta se nam dolg postanek.Tovornjaki, ki pripeljejo tovor iz Agadeza, se morajo ustaviti na carinskem parkirišču, kjer razložijo tovor. Tja se odpraviva z Esperance po njeno »marchandise«, blago. Pojavi se nov problem. Esperance besna ugotovi, da je izginila vreča čebule, paradižnik je pomečkan, v mešanici francoščine in havse se jezi se nad »bando neumnih, ki nimajo nič v glavi«, jaz pa lahko le sočustvujem z usodo izgubljenega dela zaslužka in menim, da tu ni več kaj storiti. Esperance si da še nekaj duška s »Faloti! Lopovi!«, preden se odloči, da gremo. Končno le odpeljemo s parkirišča, kjer pustimo nekaj tovornjakov s posadkami, ki jih resno sumim nesramne prisvojitve Esperanceinih čebul. Nastaniva se pri Esperanceinih beninskih prijateljih v neposredni soseščini zapora. Mukele je v Arlitu je na začasnem delu, na gradbišču bodočega ameriškega vojaškega oporišča. Fofo ima s sosedom mehanično delavnico, tri vajence, dela »ravno prav« in vsak dan drug avto, da naju z Esperance po potrebi lahko kam zapelje. V bahavem peugeotu 604, ki mu med potjo odpade izpušna cev, ali v stari lupini neznanega izvora, brez amortizerjev, z zavorami, ki jih je treba večkrat »napumpati«, da sploh primejo, in s pravšnjim bankovcem, ki ga bo, če bo treba, stisnil policistu v roko. Na robu Arlita je varovano območje rudnika družbe Somair, ob kakšnih deset kilometrov oddaljenem naselju Akokan pa je rudnik družbe Cominak. Za svoje kadre sta družbi zgradili udobne tipske hiše, kluba z restavracijo, barom, bazenom, marketom s francoskimi živili in alkoholnimi pijačami, ki zanimajo Esperance, in že si mane roke ob očitnem zaslužku. A v Arlitu zaman poskuša prodati svojo čebulo. Cene so se znižale, kupcev ni, ni denarja, tarnajo ljudje. Naslednje dni se skladovnica čebule le malo zniža, premalo, da bi lahko upala na skorajšnjo vrnitev.Ob večerih gledamo televizijo, tekme afriškega nogometnega prvenstva, afriški pokal, kjer Benin visoko izgublja, a se ne vznemirjajo preveč. Nato pokomentirajo možnosti, ki jih ima Obama za zmago na ameriških predsedniških volitvah, in menijo, da konservativna Amerika še ni pripravljena na črnega predsednika.Po tednu dni zapustim Arlit in se vrnem v Agadez. Esperance upa, da se bo kmalu rešila čebule in se vrnila tudi ona. Nekajkrat mi po telefonu sporoči novice: mama Alis je končno rodila, mali Alisej je zelo ljubosumen na brata, ki ga je nekoč skoraj zadušil, ko se je po nesreči usedel nanj, Arlit je zasičen s čebulo, ki so jo pripeljali s podeželja in zbili ceno, napadli so neki konvoj, dva mrtva. Ponovno se srečava dva tedna kasneje. Z zaslužkom ni bilo nič, tri vreče čebule so zgnile, pravi. Zdaj pa ima na obisku še dva sorodnika, ki ju je treba dobro pogostiti, da ne bosta naokoli govorila, da ju je slabo sprejela. Gost je kralj, se jezi. Koliko časa še? Nepredvideni stroški.Peščena meglaNaslednje tedne je Agadez ovit v peščeno meglo, veter ne poneha, ulice so se umirile, skoraj zapuščene so, mesto je utihnilo. Redka vozila, nekatera s prižganimi lučmi, česar tu še v mraku ne vidiš pogosto, so v glavnem vojaška. Bojno opremljena suvereno krožijo po mestu. Kot da se bo zdaj zdaj kaj zgodilo. Mrakobno vzdušje.Ljudje postajajo malodušni, naveličani tega lebdečega stanja, negotovega pričakovanja, kaj se bo zgodilo, sprašujejo se, kdaj se bodo stvari končno uredile, kdaj se bodo uporniki in vlada začeli pogajati, kdaj bo življenje spet postalo normalno. Ni dela, ni denarja, težko je, vse je dražje, tožijo. Riž, osnovno živilo, se je podražil za polovico. Zaradi nevarnih cest je oskrba mesta vse bolj poredka in dražja. Povečalo se je število zlikovcev, malih banditov, kot jim rečejo, in oboroženih napadov, ki so bili mestu do zdaj skoraj tuji.Nesreči ni videti konca. Predsednik države je še tretjič za tri mesece podaljšal odlok o izrednem stanju na severu države. Kar pomeni, da je prepovedan prihod in izhod iz mesta, ko pade mrak, in uvedena policijska ura po deseti zvečer… »Da te lahko kadarkoli in kjerkoli aretirajo, ti preiščejo hišo kar tako, brez naloga, samo zato, ker si jim sumljiv,« kot je rekel Rhisa.Vsakič, ko grem obiskat staro Hadžo v uro hoje oddaljeno vas Azamalam, se moram na robu mesta legitimirati policistu, žandarju in vojakom ter vsakič novim obrazom zdrdrati cilj in namen mojega sprehoda. Ki se nekaterim zdi malo čuden, spočetka tudi sumljiv. Toda takrat so bili sumljivi vsi, ki so se podali na to pot. Mimo vasi stare Hadže vodi naprej proti hribovitim predelom Aira, kjer živijo Tuaregi in tuareški uporniki. Pogoste vojaške kontrole, oboroženi napadi banditov in skrite mine so to edino povezavo z mestom precej okrnili. Vsaka eksplozija mine za nekaj časa vzame sapo že tako redkemu prometu. Pridelovalci sočnih, sladkih agrumov in granatnih jabolk iz dan vožnje oddaljene prelepe oaze Timia, kmetje s poljščinami in vrtninami iz airskih vasi s strahom prihajajo na tržnico v Agadez.Banditstvo postaja vse pogostejši način »služenja« denarja. In banditi so kot mine. Ne ve se, kje, kdaj in po kom bo udarilo. Potnike taxi broussa z nekaj denarja v žepu ali drage terenske toyote, kjer je več denarja, telefon ali satelitski telefon; tudi reševalno vozilo, ki prevaža nosečnico v bolnišnico, je primerna tarča. Bolje organizirane in dobro oborožene tolpe se lotijo tudi kakšne rudarske družbe, ki preiskuje teren, ali konvoja. Banditstvo, za katerega pravijo, da ni povezan s tuareškim uporom, v trenutnih razmerah dobro obrodi.Minilo je več kot leto dni od začetka oboroženega boja. Ki se včasih, kljub svoji tragičnosti, »zdi kot igrišče, kjer se otroci gredo vojno«, kot je cinično pripomnila Haua. S pravim orožjem.Bivša kolonialna sila, ki je še vedno gospodarKdo vleče niti iz ozadja? Francija oziroma njena rudarska družba Areva, ki ji ni pogodu, da Niger podeljuje koncesije za izkoriščanje urana tudi drugim državam, predvsem Južni Afriki, Avstraliji, Kanadi, Kitajski, in Areva nima več monopola; da se bodo cene revalorizirale, da torej za uran ne bo več plačevala le tretjine cene, ki velja na svetovnem trgu? Libija, ki ima že dolgo apetite po trideset tisoč kvadratnih kilometrov velikem ozemlju, bogatem z uranovo in drugimi rudami ter nafto, in ga ima Gadafi že za svojega? Že od nekdaj rad meša medetnične in politične štrene saharsko-sahelskega območja. So v ozadju domače politične spletke, bližajo se namreč volitve? Komu je v interesu destabilizirati državo?Petek je. Dan velike molitve. Marabuji, verski voditelji severnega dela države, so oklicali vsesplošne molitve za mir. Iz male mošeje tik ob naši hiši se sliši monotono recitiranje korana in v prodajalnici onkraj ceste je končno utihnila lajnasta glasba. Po cesti mimo moje terase se počasi in majavo ziblje ogromen libijski tovornjak, natovorjen z goro vreč, vrh katerih sedi gromozanski grozd popolnoma prašnih ljudi. Sivih obrazov in pobeljenih las so videti kot prikazni. Del pošiljke izgnanih emigrantov, predvsem podsaharskih, ki jih je Gadafi brcnil čez mejo. Ne potrebuje jih več. Med takimi odvečnimi Nigerci je bil tudi sosed Ibrahim, ki je šel v Libijo v letih, ko je bila cenena afriška delovna sila še zelo zaželena in država pod embargom. Zdaj ko je v Libiji zavel veter, ki šarmersko pihlja tudi proti zahodu, je postala država prenaseljena za dva milijona črncev. Nenadoma se nad mestom zasliši neobičajen zvok. Letalo, ki ga v prašni megli ni videti, je gotovo pripeljalo kakšnega pomembneža… Kasneje izvemo, da je prišel vrhovni poveljnik nigerske vojske. Bomo videli, ali bo obisk prinesel kakšno spremembo.Dnevi minevajo v vetrovni enoličnosti. Izboljšanja ni čutiti nobenega. Nobene spremembe ni videti na severnem obzorju tretje najrevnejše države na svetu. Sušno obdobje Nekaj mesecev kasneje. Na severu nič novega. Gospodarstvo je v agoniji. Začelo se je obdobje hude vročine, sušnih mesecev. Vodnjaki so skoraj presahnili, vrtovi okoliških vasi so opuščeni, zaloge hrane kopnijo, cene vztrajno rastejo… Napoveduje se še eno obdobje lakote. In upanje na pomoč od zunaj. Nadaljujejo se domoljubni pozivi politikov k miru. »Niger, naša dežela, naša draga domovina, katere ozemeljska celovitost, narodna enotnost in politična neodvisnost so nam pomembni kot punčica lastnega očesa,« začenja narodnobuditeljski govor dobro nastanjena politična glava, katere bogastvo se meri v težkih, za navadne ljudi nepredstavljivih milijonih tujih valut. Po televiziji spremljamo teatralno vdajo nekaj deset oboroženih upornikov, »ki so sledili klicu domovine k miru in se zahvalili bratu«. Na robu mesta pa opazujemo dolg konvoj tovornjakov, natovorjenih z uranovo rudo iz Arlita, ki ga spremlja veličastna parada vojaških vozil, strašljivo oboroženih s težkimi strojnicami in raketometi. Uporniki vztrajno napovedujejo napade, čeprav se zdi, da jim počasi pohaja moč.Pred meseci je bilo še upati, da se bodo strasti umirile, razmere uredile, uporniki popustili, prebivalci oddahnili. Vlada je s partnersko družbo Areva podpisala nov, dveletni sporazum o izkoriščanju uranovih rudnikov, dosegla petdesetodstotno povišanje cene, ki zdaj dosega polovico vrednosti na svetovnem trgu, petsto ton od letne proizvodnje več kot tri tisoč ton urana pa lahko sama proda na svetovnem trgu. Podelila je koncesije še sedmim državam, petnajst odstotkov od celotnega izkupička pa je predvidela za lokalne skupnosti (za potrebe lokalnega prebivalstva, infrastrukturo, šole…). Tudi nigerska nevladna organizacija za človekove pravice je zadovoljna s takim izidom pogajanj. Meni, da pomeni spremembo v neokolonialističnih odnosih in daje več teže državi, ki proizvaja osemdeset odstotkov urana za francoske nuklearke. Obsoja pa brezbrižnost Areve do okolja in lokalnega prebivalstva. Govori o radioaktivnem sevanju, zastrupljeni zemlji in vodi, o slabih delovnih razmerah v rudnikih, kjer so delavci izpostavljeni radiaciji in svoja delovna oblačila perejo kar sami doma, ker niso poučeni o škodljivosti sevanja, o milijonih ton radioaktivnih odpadkov, ki ležijo kar na prostem, o odpadkih iz tovarne (železo, plastika…), ki jih ljudje pobirajo in predelujejo v vrata, okna itn., o radioaktivnem prahu, ki ga dvigajo rudniški tovornjaki in veter, ter meni, da bi morala Areva asfaltirati arlitske ceste. Poziva jo, naj poišče rešitve za te najbolj pereče probleme in končno kaj ukrene. Organizacijo skrbi tudi povečano število naftnih in rudarskih družb na nomadskem severu, zlasti kitajskih, za katere pravijo, da je znano, da jih varstvo okolja in ljudi kaj malo briga. Videli bomo, ali bodo koga brigale njihove zahteve.Aminata je pogodbeno zaposlena pri neki nevladni organizaciji (NO) ameriškega izvora, ki se posveča skrbi za Afriko, kot bi sklepali po njenem imenu in uradih, ki jih je raztresla po več državah. Je ena izmed stotine nevladnih organizacij, ki delujejo v agadeški regiji. Bolje rečeno, so delovale, ko je bilo tu še vse lepo in mirno. Ko pa se je začel tuareški upor, ko so nastopili problemi in se začele kraje njihovih lepih terencev, so se umaknile. Tudi iz Aminatine NO sta nekega dne izginila dva zaposlena in se s toyotama odpeljala k upornikom. Petintrideset zaposlenih se zdaj boji, da bo tudi njihov delodajalec zaprl vrata. Zdolgočaseno se presedajo po pisarnah, saj nimajo česa početi. Delo na terenu je zastalo, novi projekti postavitve radijskih anten v petindvajsetih tuareških vaseh so odpovedani. Aminata, ki ima brata med uporniki, pravi, da ta upor ne prinaša koristi nikomur in ne služi ničemur. Celotno regijo je potlačil v še večjo revščino. In kakršenkoli že bo rezultat, ne bo bolje, kot je bilo prej.Po kratkem zatišju Gibanje spet obrne pozornost nase. S posredovanjem Gadafijeve fundacije, ki jo vodi njegov sin Seif Al Islam, najprej osvobodi petindvajset vojaških zapornikov, ki jih je zajelo v zadnjem večjem napadu pred dobrim mesecem. Osvoboditev »iz humanitarnih razlogov«, kot objavi Gibanje, porodi mnoga vprašanja, možne razlage in razloge te humanitarne poteze, ki je potekala skoraj hkrati z osvoboditvijo vojaških talcev, ki jih je v sosednjem Maliju od lanskega poletja držala v rokah Tuareška uporniška fronta. Povezave med nigerskimi in malijskimi uporniškimi Tuaregi obstajajo že od prvega tuareškega upora v začetku devetdesetih let. Obe osvoboditvi sta potekali pod patronatom predsednika sosednje države, ki je bil oklican za voditelja vseh Tuaregov in ga Gibanje imenuje »voditelj libijske revolucije, ki je bil vedno partner dialoga in miru v Afriki«. Poudari pa, da ne igra zadnje karte in da boj ni končan. A da je še vedno odprto za »pravičen dialog«. Ponovi, da je sedanji režim nelegitimen, nedemokratičen, da vodi v diktaturo, in napove nadaljevanje boja brez popuščanja. Kar potrdi z novim napadom, tokrat na neko vojaško postojanko precej južneje od njihovega običajnega območja delovanja. Nekaj mrtvih, ranjenih, zasežena vozila in orožje so rezultat operacije Gibanja za pravičnost oziroma, po trditvah vlade, tolpe oboroženih banditov in kriminalcev. S katerimi se ne namerava pogajati, dokler ne predajo orožja. Oni pa ga ne nameravajo predati, dokler vlada ne demilitarizira severa.Čeprav nismo nič krivi, se bojimo Nekaj tednov kasneje. Razmere se zaostrujejo. Nov večji napad na vojaško postojanko petdeset kilometrov iz mesta. Ljudje se s strahom sprašujejo, ali se napadi bližajo mestu. Vojska je v pripravljenosti, poostrili so nadzor. Vojaki na zapornici mi ne dovolijo več do bližnjih vasi, češ da se pripravljajo vojaške operacije. Aminata pripoveduje, kako so tesnobno opazovali kolono petdesetih vojaških vozil, ki se je mimo njihove hiše valila proti hribovitemu Airu. V naslednjih dneh poslušamo poročila o novih spopadih, mrtvih, ranjenih, talcih, eksplodiranih minah, zažganih domovih… Žalostne zgodbe nedolžnih ljudi, žrtev samo zato, ker živijo na »bojnih« območjih. Kot pravi Aminata: »Čeprav nismo nič krivi, se bojimo. Mnoge družine imajo koga med uporniki in zato smo sumljivi vsi. Kot da bi bili potencialni krivci za tako stanje, ki si ga mi, preprosti vaščani, nismo niti izmislili niti želeli. Poglej našo družino, na primer. Moj brat, nori avanturist, se je pred meseci na naše veliko presenečenje skrivaj odpravil k njim, upornikom. In zdaj smo v godlji. Saj ne moremo ostati nepristranski, če je on tam. Za božjo voljo, ali je bilo tega treba… Prvi upor je trajal nekaj let, tudi drugi se bo vlekel. Vsi tako pravijo.« Minister za turizem v vojniNesreči res ni videti konca. MNJ vztrajno zahteva, da jih vlada prizna kot uporniško gibanje in se z njimi pogaja. Njihove zahteve vlada prav tako vztrajno zavrača in jih še naprej imenuje bandite in kriminalce. Iz MNJ se odcepi ekstremistična skupina upornikov, FFR (Front des Forces de Redressement) pod vodstvom prolibijskega Aoutchikija Mohameda Krisce, ki zahteva totalno vojno, boj do zadnjega diha. Za njim stoji Rhisa Ag Boula, bivši vojaški poveljnik prvega tuareškega upora (politični je bil v letalski nesreči ubiti, za Tuarege legendarni Mano Dayak), ki je leta 1995 podpisal mirovni sporazum med tuareškimi uporniki in vlado, bil nato sedem let minister za turizem, pa vpleten v umor nekega politika vladne stranke MNSD in se v začetku leta, po vrnitvi iz Pariza, pridružil MNJ, katerega politični vodja je Alambo. Nekateri so se takrat ironično spraševali, kako se bo, vajen dragocenih »bubujev« in udobnega življenja, spet vživel v lisasto uniformo vojaškega uporniškega življenja. Njegov brat pa je polkovnik v libijski vojski (Armée Islamique Lybien). Svojo trdno odločnost dokaže FFR z napadom na vojaško postojanko RTA, na poti med Agadezom in Arlitom. Vlada z denarjem od uranskih in naftnih koncesij kupuje kitajsko in drugo orožje, pred kratkim je nabavila tudi dva ukrajinska helikopterja MI 24. Konec junija ju MNJ v spopadu sestreli. Vojska zajame in kasneje ubije podpredsednika MNJ Echarifa Mohameda Almoktarja.MNJ zagrozi s povračilnimi ukrepi. Napadejo vojaško postojanko in sedež guvernerja v Agadezu. »Nadaljevanje sledi,« pokomentira agadeško situacijo Fatma, katere družina se je, tako kot stotine drugih, umaknila na bolj varna območja. Tu in tam jo pokličem, da poizvem o njenih domačih, prijateljih, znancih, ki sem jih zapustila pred dvema mesecema. O ljudeh, s katerimi so se zadnja leta spletle lepe zgodbe in ne vedo niti, kakšne barve je uran.rlit leži dvesto trideset kilometrov severno od Agadeza v smeri proti Alžiriji. Obdan je s puščavo, ki globoko v sebi skriva bogata nahajališča uranove rude. Mesto je zraslo iz nič zaradi urana, ki sta ga družbi Somair in Cominak, podružnici francoske družbe Areva, začeli izkoriščati konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, živi od njega in zaradi njega. Niger je tretji največji izvoznik urana na svetu, za Kanado in Avstralijo. Letna proizvodnja 3500 ton se bo v prihodnjih letih, ko bo Areva odprla nov rudnik Imouraren, v katerega namerava vložiti več kot milijardo evrov, povečala na 8000 ton. Ko je v osemdesetih letih cena urana na svetovnem tržišču padla in sta rudnika komaj še obratovala, je Arlit postal mesto duhov. Danes je pusto, neprivlačno naselje obvezna postaja domačih in tujih iskalcev dela, emigrantov na poti čez Saharo proti Evropi, trgovcev in preprodajalcev ter vsakovrstnih pustolovcev. Kraj s težkim podnebjem, z obdobji neznosne vročine in roji komarjev, ki jim sledijo meseci zelo hladnih noči in močnega vetra.