»Čakaj no, Mikmak,« je rekel Klem. To je seveda povedal telepatično, zato je Mikmak tudi vedel za njegovo ime. Občutek je bil nenavaden kot kadar čakaš na medplanetni pogovor pa nekaj hipov prej zaradi interference zaslišiš mrmot Osončja, neštete glasove neštetih življenj, ki se trudijo, da bi se našla, povezala, spojila … V stavku se je skrivala velikoterost misli in teles: utripanje sonc, svet naprej in nazaj, morje, iz katerega prihaja življenje, sloni ob nepoznani močvirni reki, sončni zahod na Filipinih, mati, ki daje otroku mleka, ležanje pod jablano, neizpolnjena hrepenenja, kos neba izpred dvajsetih let, geometrija prostorov, hlad ledu, tuje oblike, neznani glasovi, mozeče pričakovanje nosečnice, pa spet razbiti kozarci za vlaganje, iz katerih leno kaplja prežarjena marelična marmelada, dan, poln peloda, človek brez noge, nasmeh Lazarja Groznega, jutranji pajek, ko si spleta mrežo, tema na robu sveta in drobne misli praživali … Zagledal se je sredi trpečega sveta, spomnil se je matere, očeta, ki ga ni poznal. Spomnil se je lakote, spomnil s pozabo zapredene bolečine, ki je stiskala pljuča, modre zemeljske oble, za večno nedosegljive … Bil je kot iz stekla, videl se je do obisti, ves svoj strah, leta zatajevanja, prikrivanje sreče, zmagoslavje laži, dež in žejo, smrtno kazen, plamen na nebu, in naenkrat še isti trenutek tako rekoč tedaj, ko je zaslišal tisti čakaj! je skozi to zmedo zarezala sreča, kakor da bi sunil z bodalom; ljubezen, ki je prevevala vesoljstvo tam zunaj pred vrati, po vseh drobnih lučicah zvezdovja. Tu je modrolistno drevo vzelo pod streho plašne gulange, ki so se zatekli podenj pred divjanjem fotonskega viharja, ta sta se nekaj zavzeto pogovarjala mavrični fagotin in človeku podobni obdarh. Mikmak je spoznaval bogastvo in okus neznanih jezikov in podob. Nešteto je bilo življenjskih oblik in vse so se veselile bivanja, vse so znale najti svoje mesto in namen v vesoljnem sožitju.