A če vsaj trenutno ni videti argumentov, zaradi katerih bi bila kandidatura Milana Kučana za predsednika države formalno sporna, to še ne pomeni, da se ne velja jasno zavedati njenih vsebinskih pomanjkljivosti. Naj kar takoj povem, da s tem ne mislim na pomladniške argumente, češ mož pomeni kontinuiteto s prejšnjim režimom, zato nam povzroča težave pri vključevanju v zahodne integracije: ker sem s tovrstnim razmišljanjem že nekajkrat polemiziral, naj tokrat zapišem le to, da po mojem globokem prepričanju tako govorijo le ljudje, ki slabo poznajo zahodnoevropsko in ameriško politiko, hkrati pa je večini od njih šlo v prejšnjem režimu predobro in so bili preveliki konformisti, da bi zdaj o njem imeli pravico govoriti na tak način. Težava je drugje: obstaja namreč vsaj en tehten razlog, zaradi katerega ustave demokratičnih držav svojim predsednikom dovoljujejo opraviti le dva mandata oziroma presedeti v predsedniški palači le največ osem ali deset let. Če pustimo ob strani notorično dejstvo, da predolgo "oblastovanje" slabo vpliva na karakter, se za politike, ki več kot deset let presedijo na enem in istem političnem stolčku, slej ko prej lahko začne zdeti, da so nepogrešljivi, s čimer si dobijo večjo neformalno politično moč, kot jim jo sicer daje njihova funkcija. Okoli njih se zato začne spletati mreža odvisnosti in razmerij, ki meri onkraj meja običajnega demokratičnega nadzora in ki lahko tisto, za kar verjame, da je predsednikova volja, udejani mimo onega, čemur smo zgoraj rekli formalna pravila igre: predsedniški mandat, daljši od desetih let, bi bil zato ne glede na dobre namene tistega, ki bi si ga privoščil, lahko korak v politični voluntarizem. Čeprav me argumenti, s katerimi me skušajo prepričati o obstoju tako imenovane udbomafije, bolj kot na resne politične analize spominjajo na paranoične konstrukte, me ustave drugih demokracij opozarjajo, da trikratno ponavljanje predsedniškega mandata pomeni nevarnost vznika prav tovrstnih neformalnih skupin.