Naš tokratni sogovornik je imel v mislih brod, to še redko posebnost, ki na Savi povezuje štajerski s kranjskim delom, Čateške toplice z Mostecem in spet v obratni smeri. Če si privoščiš to vožnjo, te drsenje broda po Savi rahlo omamlja, po svoje zapeljuje mešanje vonjav Save s sklanjajočimi vrbami, odsev sonca na gladini, ki jo v stotero zrcalc drobi rahlo valujoča reka, zelenje obeh obrežij, oglašanje krmila. V zadnje zares toplo avgustovsko sonce, ki si je pod ponjavo utiralo pot k nama, sva z Rihardom spletala mrežo zgodovine, radosti in tegobe broda, veter pa je usmerjal plapolanje treh nameščenih zastav – slovenske, občinske, se pravi brežiške, in evropske. Da valovijo in povedo, kam in h komu brod sploh sodi, je poskrbel moj sogovornik. In, kaj zgodovina pove… Da je bil prvi pripeljan kompleten s Hrvaške leta 1885 in je v eno smer naredil 200 kilometrov. Potem ga je zamenjal drugi brod, ta je sedaj tretji in verjetno zadnji, če se Moščanjci ne bodo zavzeli zanj. Na brodu, ki stoji na dveh ladjicah, so že načeti tramovi, ponjava s streho je stara 13 let, platformo bi bilo treba obnoviti zaradi vlage, klopi in železno ogrodje prebarvati, kaj več pa se trenutno ne splača vlagati, saj ne služi več prvotnemu namenu – prevozu živine na pašo in spravljanju poljskih pridelkov. Ko je ob poplavi 1990 drugega odneslo, so splavili tega, ki je manjši in sedaj bolj namenjen turističnim namenom. Je pa tradicija, saj je slavil že 120-letnico. Kako naprej, zaradi hidroelektrarn, zlasti zadnje, ker se bo nivo akumulacije dvignil in bo mirna voda in ne bo pogona, pa bi bilo treba poiskati alternativo, da bi se tu še lahko vozilo. Si prišlek v ta kraj, veš pa zelo veliko o tukajšnjem brodarjenju, pa tudi predan si mu kot malokdo. Je edini brod… Na Savi ja, kolikor sem seznanjen, je edini. Je še pri Radečah, a je drugačen, pelje se nizvodno in ga pripeljejo nazaj, ker ima pogon, naš pa ima naravni pogon in ima omejeno gibanje med Štajersko in Kranjsko. V prejšnjih časih so tukajšnji prebivalci s pomočjo broda dobro služili. Seveda, takrat je bil Zagreb močan in Zagrebčani so ga bolj koristili kot domačini, ki so imeli veliko dela, le tu in tam je šel kakšen posameznik v Čateške toplice. Zagrebčani so se semkaj vozili s posebej organiziranimi vlaki. Vlaki so pripeljali do Dobove, nekateri so šli s postaje peš, drugi, premožnejši, pa s »fijakerji«. Vozili so se tako na to kot na ono stran, ker so nekateri šli preko starega mostu na kranjsko in takrat je bilo treba do tja prevoziti deset kilometrov, sedaj je ta pot skrajšana na šest kilometrov, iz Dobove pa je bilo osem kilometrov. Tu je živela prava tržna izmenjava. Skratka, tukaj je bila izmenjava tako poljskih pridelkov kot živine, grozdja, sadja, vina. Tu se je vse prodalo. Ljudje iz velikega mesta so bili takrat željni tega, kar so kmetje tu pridelali. Po vasi so kupovali jajca, skute, sire, vse domače pridelke, rdeče in belo vino in jim je bilo zelo pri srcu, da so poskusili vse to, kar je na tem mestu obrodilo ali se pridelalo. Danes sadje leži po tleh, pa nikogar ni volja niti da bi ga pobral. Kot je znano, tudi prave volje ne, da bi se še kdo ukvarjal z brodom. Nikomur, bolj je v breme, vaščani so svoje namerili, prej so se iz zaslužka od broda sredstva odvajala v skupno blagajsti, ki nas najdejo, uživajo v vožnji in v kulinarični ponudbi obeh gostišč na naši strani. Če je brod prej živel od zagrebške strani, ti danes pridejo z avtomobili. Če jih prepeljem trideset na leto, je veliko, njihova trenutna ekonomska situacija pa je takšna, da jim je to drago. Kako brod prezimi? Lahko prezimi, glede na stanje voda, če ta ni previsoka ali pregroba, kar pa je zelo redko. Voda je lahko visoka dva dni ali največ tri, potem pa odteče, se pa da skoraj vedno voziti. Jaz sem to leto stal dan in pol zaradi višine vode. Vozil sem 2. januarja letos, da sem preveril, če je vse v redu in takrat je že usposobljen, ampak ni bilo koga voziti. Kako je takrat, če je povodenj? Glede na to, da je struga sedaj tako zdolbena, je vprašanje, če bi še lahko prišla iz korita, saj že nekaj let na-