In kaj je povedal Dolanc? Javni del Dolančevega nastopa je bil metodološke narave. Komisiji je predlagal, kako naj se loti posla: »Poglejte odnose med različnimi službami, med Slovenijo in zvezo in s tistimi, s katerimi je imela Slovenija leta 1991 glavne konflikte,« (citirano po Republiki) je svetoval, ko so se menili, kdo je botroval delovanju igralnic in posojilnih služb. SDV naj ne bi bila zraven. Po metodološki uverturi je Dolanc umolknil, namignil, da ve še kakšno stvar, in med za javnost zaprtim delom seje preiskovalni komisiji naslikal nove dimenzije problema. Nekako takole naj bi pripovedoval: igralnic ni nadzorovala služba državne varnosti, pač pa vojaška varnostna služba. Dnevni tisk (Delo, recimo) ob tem navaja vlogo Staneta Broveta - leta 1991 je bil namestnik jugoslovanskega obrambnega ministra -, ki naj bi bil z igralniškim poslom najtesneje povezan. Med svojim bivanjem v Italiji, ko je ob koncu šestdesetih let v Rimu služboval kot vojaški ataše, naj bi spletel mrežo, ki naj bi kasneje služila kot ključni mehanizem poslovanja posojilne službe. Vojaška varnostna služba naj bi se že takrat, torej ob koncu šestdesetih let, obnašala zelo podjetno, vedela naj bi, kako priti do denarja. Služba državne varnosti naj bi se v povezavi z igralnicami pojavljala le po naključju, in to takrat, ko so detektivi SDV hkrati delali tudi za vojaško varnostno službo.