Ko pridemo do Molini di Triora, se ustavimo v vaški trgovini, da bi nakupili vse potrebno za piknik: kar ni tako preprosto, kot bi si človek mislil, vsaj ne s tropom Italijanov ob sebi. Ampak tukaj vsaj pihlja svež vetrček. Najini prijatelji se vsaj pol ure pogajajo z vaškim mesarjem, čigar meso od njegovih lastnih čred z visokih pašnikov je znano po vsem območju (sem vedela, da niso mogli brez kakšnih posebnih načrtov s hrano); ko Ciccia končno uspemo odvleči od njegovega krvnega brata, mesarja (Patrizia pravi, da smo jo kar v redu odnesli zadnjič se od mesnice ni mogel odtrgati dobro uro), se vsa zgodba ponovi še pri peku. Mlini Triore: seveda, prišli smo v kraje slavnega kruha, ki nikoli ne splesni. Dober kilometer po hribu navzgor leži Triora, majhno mestece s čudno, majceno turistično industrijo, ki temelji na dejstvu, da so v Triori zažgali zadnjo čarovnico v Italiji. S sestro se zelo potrudiva, da nama ne zakuha, ko čakava na to, da vsa družba nakupi slavne ploščate triorske hlebce, kar nam vzame dodatne pol ure, saj je dandanes kvas zelo nekakovosten in je treba na dolgo in široko pretresti tudi težave z nakupom dovolj spodobne moke ...