Tako se kmetom ne splača več obdelovati polj in pitati živine, kleparjem se ne splača delati žlebov, zidarjem zidanje hiš menda prinaša čisto izgubo, krojačem se ne splača šivati oblek in celo zdravnikom se očitno ne splača zdraviti ljudi. Res čudno razmišljanje Prekmurcev o tem, da se jim v življenju pač ne splača več nobeno delo. Na primer tako, kot Gorenjcem, Primorcem, Celjanom in vsem drugim, ki ne živijo na levem bregu Mure. Prav vse, ne samo Prekmurce, država neusmiljeno guli z visokimi davki, vendar jim kljub vsemu ne zmanjka volje za trdo delo, ki prinaša vsaj malenkostni dobiček. Prijatelj, ki je izkušen sociolog in psiholog, kot zelo verjetni razlog za podjetniško pasivnost Prekmurcev navaja vsaj dva razloga. Nekoč so na primer prekmurski kmetje, seveda z izjemo starčkov z enim ali dvema hektarjema zemlje, ker lepo živeli. Dopoldne so za plačo delali v podjetju, popoldne pa opravili še na njivah in v hlevih, pridelano pšenico in spitane prašiče pa prodali za med. Zdaj, ko so številna podjetja propadla, nimajo več možnosti za življenje dvoživk, pa tudi tradicionalne poljščine na trgu nimajo več prave cene. O donosni pridelavi vrtnin pa nočejo niti razmišljati, ker je z njimi očitno preveč dela.