Kmetje, ki so se ob priporočilih in tudi denarni pomoči države v zadnjih letih preusmerili iz govedorejske proizvodnje v prašičerejsko, denimo, so se znašli v stiski, iz katere sami ne vidijo izhoda. Če je nekdo zaradi državnih spodbud, ki so prihajale v kmetijstvo za preusmeritev pridelave, dobil pet milijonov tolarjev nepovratnega denarja in za ureditev prašičje farme najel še 15 milijonov tolarjev posojila, zdaj pa že dobro leto ne more prodajati spitanih prašičev, ne da bi »prideloval« izgubo, zaradi te izgube pa tudi nima denarja za kakršnokoli drugo proizvodnjo, ga je seveda strah za svojo usodo. Nič bolje naj ne bi bilo v podjetjih, kjer sicer še imajo kakšno možnost, da se rešujejo z drugimi dejavnostmi in kjer si za zdaj še lahko pomagajo s premostitvenimi posojili.