Da bi od blizu videli, kako je videti rak v ustni votlini, smo spremljali več kot šesturno operacijo starejšega pacienta s tumorjem na levem delu jezika. Zakaj je zbolel za rakom, ni treba posebej ugibati. Moški je kadilec, pije alkohol in je obilen, poleg tega pa je v najbolj rizični starostni skupini. Pri raku sicer z gotovostjo ni mogoče reči, kaj ga je sprožilo. Pacient je spremembe v ustih opazil pred dvema mesecema, a je do specialistov prišel šele pred dvema tednoma. Maksilofacialnim kirurgom je bilo že na prvi pogled jasno, da gre za tumor. Po pregledu tkiva so postavili diagnozo: ploščatocelični karcinom, eden tistih rakov, ki najpogosteje prizadenejo ustno votlino in žrelo. Opravili so več diagnostičnih preiskav, od utrazvoka vratu in trebuha do rentgena pljuč, da bi ugotovili, ali se je rak morda razširil še na druge dele telesa. »Če bi se mu metastaze prek vratu razširile še kam drugam, bi bila verjetnost preživetja tako nizka, da ga niti ne bi operirali, ampak samo obsevali,« je pojasnil Dovšak. Ker metastaz na drugih delih telesa niso našli, so določili datum operacije. V torek ob pol desetih zjutraj sva bila s fotografom v operacijski sobi v prvem nadstropju ljubljanske stomatološke klinike. Za laika je ogled takšne operacije tako rekoč iz parterja manjši adrenalinski šok. Treba je imeti močan želodec in jeklene živce. Ni namreč ravno prijetno gledati človeku pod kožo in na začetku moraš kar krepko zajeti sapo, da te ne vrže po tleh ob prizoru na odprt vrat in razrezano čeljust. Ker je za izvedbo tako zahtevne operacije potrebno timsko delo, sta dr. Dovšaku asistirala maksilofacialni kirurg dr. Tomaž Šiler in specializant travmatologije dr. Dejan Herman, za anestezijo pa je skupaj s tehnikom skrbel dr. Janez Benedik. Ključni vezni člen med kirurgi je inštrumentarka Mija Cerovac, ki mora že vnaprej poznati vsak njihov korak, saj mora v pravem trenutku v roke podati pravi inštrument. Čeprav maksilofacialni kirurgi letno opravijo vsaj 60 večjih operacij raka v ustni votlini, je vsaka operacija tveganje. Da ne pride do napake, ki bi pacienta lahko stala glave, sta potrebni absolutna koncentracija in preciznost. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da je pogovor med operacijo omejen na zdravniške zadeve. Ravno nasprotno. Kirurška ekipa je utečen stroj, v katerem ima vsak že vnaprej določeno vlogo. Pogovor o tem, kaj kdo dela ali kaj mora narediti, je nepotreben. Prevladujejo poljudne teme o otrocih, politiki, počitnicah ... v ozadju se vrti glasba. Proti pričakovanju nič kaj pomirjujočega. Običajna radijska postaja z nekaj glasbe in vmesnimi poročili. Sproščeno ozračje je nujno, ker v vroči operacijski sobi sicer nihče ne bi zdržal tako dolgih operacij. Človek bi si mislil, da je ob vsem tem rezanju kože in žaganju kosti hrana zadnja stvar, ki ti pride na misel. Pa je ravno obratno. Ko so v sosednji prostor prinesli hrano kot darilo nekega hvaležnega pacienta, so sestre ena za drugo odbrzele po še tople koščke klobase. Prvo uro je dogajanje precej monotono. Stopim do anestezijskega tehnika, ki mi pojasni, da je 90 odstotkov njegovega dela čisto dolgčas, ostalih deset odstotkov kadar gre kaj narobe pa čista jeba. Približno tako kot polet z letalom. Zanimiva sta vzlet in pristanek, vse, kar je vmes, pa je monotono, razen če pride do turbulenc. Pred začetkom operacije Dovšak naredi trahotomijo, kar pomeni, da pacientu zareže v sapnik in skozi režo vstavi cevko za dihanje. Mojo pripombo, da pacienti po takšni operaciji nedvomno spremenijo življenjske navade in opustijo kajenje, sestre pospremijo s smehom, dr. Dovšak pa me poduči: »Najbolj strastne kadilce že nekaj dni po operaciji vidiš, kako kadijo na stopnišču. Da lahko potegnejo dim skozi usta, si cevko zamašijo z roko.« Odvisnost od kajenja je močnejša od razuma in logike. To dokazujejo tudi medicinske sestre na oddelku, ki vsak dan gledajo katastrofalne posledice raka na svojih pacientih, pa kljub temu celo med operacijo skočijo na čik ali dva. V sproščenem klepetu mine ura in začne se akcija. Dr. Dovšak s flomastrom označi pot, po kateri bo rezal s skalpelom. Kot popolna laika s fotografom seveda pričakujeva potoke krvi. A nič od tega. Sodobna kirurgija ni mesarsko klanje. Ravno obratno. Krvi je presenetljivo malo, ker kirurg s posebno elektrokoagulacijsko pinceto žile zakrkne, še preden začnejo krvaveti. Zaradi tega je pacient v dobrih šestih urah operacije izgubil samo tri decilitre krvi, kar je tako malo, da je niti ni bilo treba nadomeščati. Ker z rastjo tumorja narašča tudi verjetnost, da bo zaseval v bezgavke na vratu, je treba pri napredovanih tumorjih najprej operirati vrat. Maščevje z bezgavkami v vratu se odstrani tako, da se reže v plasteh, kjer ni žil. Ta del je tvegan. Potrebna je stoodstotna natančnost. Če s skalpelom po nesreči zadeneš pomembnejšo žilo, je sranje. Običajni ljudje bi v takšnih trenutkih izgubili živce, kirurgi pa celo potem, ko kresnejo žilo kot temu pravi Dovšak , ostanejo popolnoma mirni. Če na njegovem čelu ne bi bilo nekaj potnih srag in ne bi za trenutek zavladala popolnoma tišina, verjetno ne bi niti opazila, da je pacientovo življenje za trenutek obviselo na nitki. »Če bi reagiral prepočasi, bi vena lahko ušla v lobanjo in krvi ne bi več mogel ustaviti. Zalila bi možgane,« mi potem, ko mine najhujše, pojasni Dovšak. Druga nočna mora pri disekciji vratu so živci. Nekatere je dovoljeno prerezati, drugim se je treba izogniti. Če bi na primer prerezal živec na spodnjem delu vratu, ki onesposobil glavno dihalno mišico prepono. Ko je vrat počiščen, je treba odstraniti tumor. S skalpelom naredi rez na bradi in kožo kot kakšno elastiko potegne narazen. Tumorja pod nobenih pogojem ne sme prerezati, ker bi se razsejale maligne celice. A da do njega sploh lahko pride, si mora narediti dostop. Na glavo si da posebna očala, vključi električno žago in z njo prereže spodnjo čeljustno kost. »Če bi bil tumor na sprednjem delu jezika, čeljusti ne bi prežagal, ampak bi jezik potegnil skozi vrat in tam opravil operacijo. Ker pa je bil v bazi jezika, si tega nisem mogel privoščiti.« Ker pri raku ni kompromisov, kirurg odreže celoten tumor in še del okoliškega tkiva. V konkretnem primeru je to pomenilo vso levo polovico jezika, razen konice. Po več kot treh urah v operacijski sobi smo bili šele na polovici. Bil je čas za menjavo ekip. Dr. Dovšak je odvzeto tkivo odnesel na pregled h patologu, da bi ugotovil, ali je bil rez dovolj obsežen. Če bi na robovih še bilo rakavo tkivo, bi morali takoj odrezati dodaten del jezika. To so za kirurga tudi edine proste minute med operacijo, ko si lahko na sprehodu do patologa pretegne noge in se vsaj malo spočije. Za dobro uro sta ga zamenjala plastična kirurga prof. dr. Zoran Arnež in asistent dr. Franci Planinšek iz Kliničnega centra. Zaradi funkcionalnosti, predvsem lažjega požiranja in govora, je bilo treba rekonstruirati manjkajoči del jezika, za kar so najbolj usposobljeni prav plastiki. Pri tem sta uporabila reženj kože in podkožja s podlahti. Roko sta najprej povezala z debelo gumo, da sta iz nje spravila vso kri. V takšen brezkrvnem stanju je roka povsem bela in je videti, kot da bi bila del mrliča. Namen je, da roka čim manj krvavi. Če bi jo brez krvi pustiti več kot štiri ure, bi odmrla. Zato plastiki tak poseg naredijo v čim krajšem času. Bistveno bolj zamuden je drugi del postopka, ko je treba žile režnja spojiti z žilami na vratu, zato da je reženj normalno prekrvavljen in lahko preživi. Pri tem sta si pomagala s posebnimi očali, ki dogajanje približajo tako, kot če bi gledali skozi mikroskop. Če skozi njih ne pogledaš pod pravim kotom, ne vidiš nič. Z nekaj vaje pa si lahko od blizu ogledaš vijuge prstnih odtisov. Zevajočo rano, ki na roki ostane po odstranitvi režnja, sta pokrila s tanko plastjo kože, ki sta jo z enim samim rezom povlekla s stegna. Bili smo pred končnim delom operacije. Dr. Dovšak se je vrnil z dobro novico. Zarezali smo dovolj. Lahko končamo. Sledilo je šivanje režnja na preostali del jezika, sestavljanje čeljustne kosti s titanijevimi ploščicami in nazadnje še eden bolj presenetljivih prijemov sestavljanje kože s sponkami. Za zunanje šive maksilofacialni kirurgi namreč ne uporabljajo igle in niti, pač pa kožo spnejo s spenjačem, ki je na las podoben pisarniški različici. Metoda je bistveno enostavnejša in hitrejša od šivanja. Ker pri sestavljanju kože sledijo naravnim kožnim gubam, so brazgotine na obrazu in vratu po zacelitvi ran skoraj nevidne. Le kakšno minuto za tem, ko so maksilofacialni kirurgi končali svoje delo, se je pacient zbudil iz narkoze. Po desetih dneh bo lahko odšel domov. A prav zares si ne bo mogel nikoli več oddahniti. Rak v ustni votlini je namreč zelo zahrbten, saj se rad vrne na kraj zločina. Z vsakim letom verjetnost, da se bo pojavil nov rak v zgornjih dihalnih in prebavnih poteh, narašča za približno 3,5-odstotka. Zato se bolnike spremlja doživljenjsko. N