»Sam sem kot eden redkih ekonomistov že pred desetletjem pisal, da je nacionalni interes pri lastnini – neumnost. Že za časa pivovarske vojne sem odločno zagovarjal stališče, da bi moral Union postati del Interbrewa, mednarodne mreže z odlično, šolsko sestavljeno strategijo. Pred tem smo namreč zamudili izjemno priložnost, da bi Union in Laško skupaj obvladovala pol Balkana. Kar bi bilo res v nacionalnem interesu. Ko pa bi lahko vsaj eno podjetje postalo del svetovne verige, smo spet zamočili in zdaj en človek obvladuje 80 odstotkov pivovarskega trga. Iz aviona se vidi, da je to slabo. /.../ Podobno kot pri pivovarjih tudi farmacevta nista bila sposobna združiti moči, čeprav je politika to želela. Pa je prišel Novartis oziroma Sandoz. Lek je tako danes del ene največjih farmacevtskih mrež na svetu. Ta deluje po strogih kriterijih preživetja na svetovnem trgu. Ko na primer tajkunsko gospodarstvo vstopi v tako svetovno konkurenco, se pokaže, da so navadni provincialni kmetje, ki niso sposobni izdelati svetovnih proizvodov. Piva ne znamo prodajati niti v Avstriji, izdelkov Kolinske niti na Hrvaškem.«