Neda je zdramil boleč pritisk na levo lice, in ko je hotel odmakniti tisti pritisk, je odkril, da leži z obrazom naslonjen na svoji steklenki. Mukoma je odprl svoje zlepljene veke in takoj spet zamižal od slepeče bleščave julijskega dne, ki je lila skozi psevdookno tesne kapsule. Ni se hotel zdramiti. Sovražil je budnost, kajti z budnostjo je vedno prišla tudi resničnost; resničnost pa je bila zadnja stvar, ki si jo je v tem trenutku želel. Spet je zatipal po steklenki, odvil njen pokrov in si jo nagnil v odprta usta. Na jezik mu je kanila le ena kaplja, čez čas pa še ena, in to je bilo vse.