Idila pa še kar traja drugi dan, ko zjutraj sonce sobo porumeni (soba ima pet oken, rumeno in rdeče pobarvanih). Krušna peč razdaja nakopičeno toploto. Vsake toliko časa se v hišo zažene podivjan jugovzhodnik, da sto dvajset let stara lesena hiša zadrhti in potem, ko spet zamižim, se mi za hip zazdi, da sem na stari barki. Vetrovi so te dni podivjali. Telesni užitek v poležavanju, vračanje k zadnjim sanjam, morda. Hodil v drvarnico kar bos. Posedal pred kaščo, srkal modro frankinjo, v zatišju, na soncu, opazujoč gostaške mačke. Ko bi lahko trenutke ohranil, bi se takšnemu stanju reklo sreča. Prosinec, čas golih dreves, mrtev čas, (glej nenavadno veliko število osmrtnic). Zdržati do novega leta, potem pa nujno spet padec, skratka, ta čas v letu ni posrečen.