Trenutno ni občutil ničesar, niti začudenja, s suhim grlom se mu je posrečilo odgovoriti »Da.« Ampak ko je obležal vznak in spet zamižal, mu je potegnilo glavo v omotičen vrtinec, telo, ki ga je pustil zadaj, pa mu je hotelo počasi zdrsniti iz nagnjene postelje. Na prepotenem čelu je začutil hladno roko, ki ga je poskušala zadržati, vendar se je nenadoma spet vrnil v lastno lobanjo z velikansko rjavo podgano, ki mu je čepela pri desni ušesni odprtini, ga ščipala v nos in grozeče silila naprej, z dolgim repom je centimeter za centimetrom rinila v zijajočo ušesno odprtino, dolge, bele vrste zob pa so se vedno bolj bližale razsežni in gubasti kupoli bele snovi, ki jo je celo zdaj spoznal: bila je njegova lastna snov, njegovo lastno meso, bili so njegovi lastni možgani.