Drama je posebna vrsta uporabe povsem splošnih procesov prikazovanja, reprezentiranja, pomenjanja. Zgodovinsko je privzdignjen položaj moči - eminentna kraljevska loža - nastal pred privzdvignjenim položajem odra. Prikaz moči v hierarhičnih grupacijah, v premikajočih se poudarkih procesije, je predhodil zdajšnjim primerljivim oblikam reprezentiranega dramskega stanja. Navzočnost ali dostopnost bogov je bila izvedena z natančnimi gibi, natančnimi besedami, v znani konvencionalni obliki. Dramo danes tako pogosto povezujejo s tem, čemur pravimo mit in ritual, da zlahka postavimo splošno trditev. Toda razmerja ne moremo zvesti na navadno ohlapno povezavo. Drama je natančna izločitev nekaterih znanih modusov za nove in specifične cilje. Ni ne ritual, ki odkriva Boga, niti mit, ki zahteva in ohranja ponavljanje. Je specifična, dejavna, interaktivna kompozicija: dejavnost, ne dejanje; odprta praksa, zavestno abstrahirana od začasnih praktičnih ali magičnih ciljev; kompleksno odpiranje rituala ljudem in različnim dejavnostim; poseganje onkraj mita k dramskim različicam mita in zgodovine. Prav ta dejavna spremenljiva eksperimentalna drama - ne pa zaprt svet znanih znakov in pomenov - je preživela sama po sebi in s svojo lastno močjo. To je bilo zelo pogosto v kriznih in prehodnih obdobjih, ko so poznali in je formalno še vedno veljal neki red, a je izkušnja že pritiskala nanj, ga preskušala, izumljala prelome in alternative; šlo je za dramsko možnost tega, kar bi se dalo storiti v okviru tega, kar je bilo očitno storjenega, in vsaka različica je lahko bila navzoča in vzajemno, protislovno učinkujoča v specifičnih uprizorjenih oblikah. To moramo videti še zlasti danes, ko je zgodovinski razvoj odpravil mit in ritual v njunih običajnih smislih, ko sta dejansko še komaj kaj več od nostalgije in retorike ene vrste učenjakov in mislecev, a ko hkrati temeljni družbeni procesi prikazovanja, reprezentiranja in pomenjanja še nikdar niso bili pomembnejši. Drama se je ločila od fiksnih znakov, vzpostavila svojo stalno razdaljo od mita in rituala in od državnih hierarhičnih figur in procesij; iz natančnih zgodovinskih in kulturnih razlogov je prešla v kompleksnejši, dejavnejši in bolj vprašujoč svet. Njena nadaljnja zgodovina vključuje relativnosti, in prelom se je odigral precej več kot enkrat. Vsak sistem znakov, ki prikazuje ali reprezentira, je lahko inkorporiran v pasivni red, in nove nenavadne podobe potlačene izkušnje, potlačenih ljudi, se morajo spet prebiti iz tega okvira. Drama vsakega obdobja, skupaj z našim, je zapleten sklop praks, od katerih je nekaj inkorporiranih - znani ritmi in gibi residualnega, a še vedno dejavnega sistema - in nekaj raziskovalnih - težavni ritmi in gibi nastajajočega reprezentiranja, preurejanja, novega identificiranja. Pod resničnimi pritiski so te različne oblike pogosto zapleteno in močno pomešane; le redko gre preprosto za staro in novo dramo.