Za nameček pa oskrbnica živali slikarke spočetka ni marala (zdelo se ji je, da se preizzivalno oblači, in o njenih salonarjih je govorila, da bi morala vanje vstopati z lestvijo) in kar prav ji je bilo, da jo vidi trpeti. Nato je pozno v decembru, ko je Gospo zaradi Erzulíjine lenosti že začela minevati potrpežljivost, Erzulíe povabila Iro in njo v ozko, dolgo pisarno za pultom, da bi jima pokazala nazadnje le dokončani izvesek. Od srede meč do podpazduh je bila stisnjena v oprijet triko iz luknjavih črnih sintetičnih čipk (v nekakšno dolgo nogavico, so se šalili gospodje s prenosnimi telefončki v prsnih žepih, ki so se takrat motali med policami trgovine, na katerih so škrebljali, rovarili, praskali, puhali, vohali, momljali, se parili in se za mrežami prerivali krempeljci, smrčki in tačke), okoli ledij pa si je, ne zaradi spodobnosti, ampak kot modni dodatek, ohlapno zavezala rdečo in modro smučarsko bundo. Tedaj so se odnosi v Arki nepričakovano izboljšali. Ira je namreč žolčno pripomnila (in njeno izjavo je Gospa uvrstila k mnogim drugim, s katerimi ni vedela kaj početi): “Če kdo sanja, to še ne pomeni, da ima lepo dušo;” ker pa ji je bilo tokrat izjemoma dosti do tega, da bi se jasno izrazila, je še polglasno navrgla: “Erzulíe sploh ni to, za kar se izdaja. Če mene vprašate, je navadna lovača.” Tako je nastal drugi stavek v njenih osemindvajsetih letih, ki ga ni bilo treba prevajati. Nekolikanj zastarelo besedo lovača so pogosto s posebno slastjo izgovarjale Irine neoporečno vzgojene mama, oma in sestra. Ko ji je zdaj po dolgem času spet pljusknila ob ušesa, je Iro prešinilo, da se že tedne ni spomnila nanje, ker je imela toliko dela z imeni živali, ob tem pa sta jo od kostnega mozga do lasnih konic vroče ter gostljavo preplavila nerazložljivo olajšanje in nekakšna drobcena sreča. Zaradi velikodušnosti, ki je naravna posledica dobrega razpoloženja, je torej do nadaljnjega obrzdala mržnjo do umetnice, ki je bila zanjo pritepenka in tujka, in tako se je začel proces Irinega udomačevanja v podjetju in v svetu nasploh. Ves dan bi bila židane volje, ko ne bi Erzulíe z enim samim na učinek preračunanim gibom z izveska v širokem loku zavihtela platnene zaščitne ponjave, ki ga je skrivala prej. Erzulíe je zamahnila kakor torero, ki trdno ustopljen izvaja veroniko: bilo je ogrinjalo in za njim je bil meč.