Končal sem potop, pomagali so mi na krov. Ko sem si slekel neopren, sem se pridružil kolegom, ki so na vrvico privezali zamrznjeno ribo, ki naj bi jo imeli za večerjo, in jo vrgli v vodo. Fasciniran sem bil, kako hitro so vsi trije priplavali na površje! Igrali smo se z njimi kakor z mladimi mački, ki lovijo papirnato kroglico na vrvici, pravzaprav so se kot kakšni kužki zaganjali za na vrvico privezano ribo, ki smo jim jo spretno izmikali, da je niso pojedli. Ko smo jih privabili povsem do ladje, da bi jih skoraj lahko pobožali, so se užaljeno umaknili, a ko je riba spet pljusknila v vodo, so se v hipu obrnili proti njej. Samo zamišljam si lahko, kakšne č ute morajo imeti, da so med vsem tistim valovanjem in našim vpitjem lahko razločili pljusk mrtve ribe. In sem se malo zamislil. Namreč, pod vodo sem se rahlo urezal v ostro koralo, ker sem se potapljal brez rokavic, a ker sem bil že tako globoko, da je bil barvni spekter okrnjen, sem kar nekaj časa mislil, da imam na nartu zataknjeno zeleno algo, ki blago valovi z vodnim tokom. Šele ko me je začelo peči, sem doumel, da mi iz ranice mezi kri. Ki so jo morski psi zagotovo zavohali, pa jih očitno ni kaj veliko zanimalo. Verjetno imajo Egipčani kar prav, ko trdijo, da ob koralnih grebenih, kjer je hrane na pretek, ljudem niso nevarni. Ne vem. Tedaj, v vodi, me ni bilo zelo strah, pravzaprav nisem niti veliko razmišljal o tem, le zdaj, s časovne razdalje, se počutim kot tisti osemdesetletni starosta lovske družine, ki so ga nadobudni mladci nadlegovali z vprašanjem, kdaj ga je bilo na lovu najbolj strah. Je malo premislil in potem počasi povedal, da takrat, ko je proti njemu tekel lev, njemu pa je zatajila puška. In kaj ste storili, so vprašali osupli. Usral sem se, je prostodušno priznal starček. Saj bi se mi tudi! so bili iskreni mladeniči. Ja, ampak jaz sem se zdaj…