Naslednji dan smo v hotelu pozajtrkovale zelo začinjena umešana jajca s koščki zelenjave, kavo z mlekom v prahu pa koščke sadja, na našo željo so naredili tudi palačinke. Skratka okusno. Hotel je bil izredno visok, zajtrk smo imeli kar na »strehi« (ta je bila ravna in delno pokrita za primer dežja), tako da smo že ob zajtrkovanju imele lep razgled na mesto. Spet smo se odpravile na potep po mestu. Počakati smo morale samo petnajst minut, saj je spet deževalo. Potem pa čevlje na noge, dežni plašč in gremo. Vsepovsod po mestu je polno mladih menihov, ki bosi in v rdečih (moški) ali roza (ženske) ogrinjalih hodijo že navsezgodaj po mestu s prazno posodo, s katero prosijo ljudi za hrano ali denar. Mladi fantje in punce se raje odločajo za meniško življenje, kjer se v samostanih lahko izobražujejo, pa tudi za hrano je tu poskrbljeno. V samostanih je navadno tako, da se ob enajsti uri zberejo pri kosilu vsi menihi, potem pa se tekom dneva izobražujejo. Ulice Janguna so polne tudi najrazličnejših prodajalcev hrane, oblek, nakupovalcev, vmes pa se najde še kakšen izgubljen popotnik, ki se s knjigo v roki (navadno je to popotniški vodnik, kjer so zapisane vse glavne informacije oziroma znamenitosti kraja, ki ga obiščeš) in ogromnim nahrbtnikom spotika čez robove pločnikov. Na ulicah srečujemo tudi moške, oblečene v obleko, imenovano longi. Gre za spodnji del oblačila, ki si ga ovijejo okoli bokov in je pravzaprav videti kot žensko krilo. Že tako so se mi zdeli moški prav sramežljivi in so poglede hitro odmikali stran, ko smo hodile po mestu, sedaj pa smo nekatere izmed njih videle še v oblačilih, v katere se oblačijo zahodnjakinje. Naj povem še to, da le v glavnem mestu (in še v mestu Mandalaj, ki leži severno od Janguna) je možno dobiti dovolj hitro internetno povezavo (pa še to traja približno pol ure, da sploh napišeš in pošlješ eno kratko sporočilce).