Sanje so bile takšne: Doma sem (v Bosni, v svoji rojstni hiši) in bi rada za kosilo skuhala fižol z domačimi suhimi rebrci. Rebrcam dodam še fižol. Še skutine rogljičke sem naredila in jih zložila na pekač. V tistem trenutku sem se spomnila, da moram v Doboj v šolo (v Doboju, 30 kilometrov od doma, sem končala srednjo šolo). Ne morem se spomniti, kdaj sem bila nazadnje v šoli. Razmišljam, da bi kar mamo vzela s seboj, da bi mi opravičila vse tiste dni, ko sem manjkala. Zavem se, da imam dva otroka, hčer, staro pet let, in sina dojenčka. Mami ju pustim v varstvo in sama odidem. Še kar razmišljam, kateri letnik sem, lahko bi bila četrti. Ali nisem prestara za to...? Tedaj se šele zavem, da se sploh nisem učila. Kaj bo, če me bodo kaj spraševali? Naenkrat je hčerka stara toliko kot v resnici (19 let) in imam slabo vest zaradi njene mature. Zakaj sem jo spraševala, če se je učila, ko pa sama nisem niti odprla knjige? Hodila sem skozi megleni gozd in srečala sosedo, ki mi je ponudila palačinke. Povedala sem ji, da sem jih tudi sama naredila, ampak je vztrajala, naj eno vzamem. Takrat sem prispela v Doboj, vse je bilo megleno. Ugotovila sem, da moram naprej, ker to v bistvu ni bil Doboj. Na poti pred seboj vidim kamp prikolico, dva otroka veselo skačeta okrog, v njej pa je njuna mama, vsa mokra, kot bi bila v savni. Hitro odprem prikolico, misleč, da jo bom rešila, vendar mi pove, da se samo igrajo skrivalnice. Nedaleč stran je stala starejša ženska in nas opazovala. Nič je nisem spraševala, ker sem točno vedela, da mi ne bi odgovorila. Mati tistih otrok mi pokaže, kam moram iti. Zagledam tirnice, ki se premikajo; če se želim peljati, moram skočiti gor - uspelo mi je. Tedaj opazim sorodnico, tudi ona je skočila gor, njen mož pa ima težave, vendar mu naposled uspe. Prizor se mi je zdel malo čuden, vendar mu nisem namenjala posebne pozornosti, pomembno je bilo samo, da pridem v Doboj. Končno sem prišla, po torbi iščem spričevalo. Neznana gospa mi pove, da ga ne potrebujem, da sem se že vpisala. V trenutku se spomnim, da sem šolo res že končala, vpisala dve leti študija in zdaj čakam odgovor, če sem sprejeta. Odločim se poiskati sošolce, ko sem že tukaj. Čeprav sem vedela, kje naj iščem, nisem nikogar našla, a sem prepričana, da bi jih našla, če bi bila bolj vztrajna. Mimo je prišel moj mož, me objel in odšla sva domov (hiša ni bila znana); mama je že skuhala fižol in spekla rogljičke. Imela sem slabo vest, da sem predolgo hodila, da zamujam s kosilom."