Kot bomo videli, nasilje doživljajo tudi moški, ki pa zaradi njihove socializacije in družbene vloge večkrat ostane skrito. Vendar pa ne glede na spol velja, da v primeru, ko pomembni drugi (družinski člani, zaupni prijatelji, službe) ne prepoznajo zlorabe, to praviloma stopnjuje občutke nemoči pri žrtvah in poglablja njihovo stisko. Naslednje poročilo centra za socialno delo, kjer izvajajo program skupnostne skrbi za ljudi s težavami v duševnem zdravju, kaže nujnost občutljivosti strokovnih služb za zlorabe in nasilje, saj ima lahko spregledovanje teh problemov v službah nepopravljive posledice za nezaščitene žrtve nasilja. Marjeto smo spoznali po pripovedovanju patronažne službe. Patronažna sestra je vedela, da ima Marjeta zdravstvene težave duševne narave, saj ji je na terenu sama dajala depó terapijo in prinašala zdravila iz lekarne. Marjetin očim je patronažni sestri izrazil željo po pogovoru s socialno delavko, zato sva se s sodelavko odpravile na obisk na dom. Smisel najinega obiska je očim videl v tem, da bi Angelo spravile do zdravnika, »ker ji po glavi hodijo same pokvarjene stvari, beži od doma, se videva z moškimi ter se vlači ponoči okoli«. Očim nas je poklical, »ker bi Marjeti morali operirati rodila«, medve pa naj bi jo v to prepričale. Sam je resno zbolel za rakom in bi želel »stvar urediti pred svojo smrtjo«. Nad tem, kar sva videli, sva osupnili in se zgrozili. Priložnost za pogovor z Marjeto in njeno mamo se je ponudila že čez kak dan, ko sva se spet oglasile pri njej in očima ni bilo doma. Marjeta je stara 47 let, živi v hiši z očimom in materjo. Že od malih nog je očim obe z materjo fizično in psihično maltretiral. Marjeto je imel pod kontrolo podnevi in ponoči, priklepal jo je z verigo na posteljo, tepel, ustrahoval s puško, jo zaklepal v hišo. Marjeta še danes spi v postelji z očimom in mamo, okna so zaklenjena s ključavnico, da ne bi ponoči ušla, sama pa ne sme zapustiti hiše, mama pa mora spati s ključem vhodnih vrat okoli vratu. Marjeta nikoli v življenju ni bila na plesu, ni imela prijateljic, kaj šele prijatelja. Očim ji je pobiral vse dohodke (invalidska pokojnina) in jo ustrahoval, da jo bo razdedinil. Marjeta je sicer občasno obiskovala psihiatrinjo, vendar je bil očim vedno prisoten in tako zdravnica nikoli ni zvedela, kaj se dogaja v družini. Ponudili smo ji pomoč pri iskanju stanovanja in sredstev, da bi lahko samostojno zaživela, ampak je rekla, da ima preveč rada svojo mater, da bi jo zapustila. Pri njej so me presenetila tudi močna ambivalentna čustva do očima, saj ji je bilo zelo hudo, da je tako bolan. (Doles 2002.)