Prebivališče je bilo čisto. Na mizi je bil vedno bel prt, pregrnjen s polivinilom, da ga niso takoj popackali, na notranji strani večjega prostora je bila stara kredenca z neskončnim številom predalov, potem plinski štedilnik in peč na olje, da so prostor ogrevali. Edino okno, ki je gledalo na cesto, je posnelo zgornje dele pešcev, ki so hodili mimo, vendar je bilo dovolj veliko, da je v prostor podnevi prišlo kar precej svetlobe, da se je dalo za mizo brati časopis. Druga soba je bila spalnica, kjer so spali vsi. Bila je manjša. Večino prostora sta zavzemali velika zakonska postelja in ogromna starinska omara, ob dveh prostih stranicah pa sta bili še dve postelji, ki sta se tiščali zidu. V tej sobi so bila tla mrzla in vlažna, prav tako stene, ki so bile obložene najprej s tapetami, pa to ni pomagalo, tako da so jih polepili s talnimi oblogami, ki so dajale nekaj toplote in ki so zavarovale tiste, ki so spali na posteljah ob zidu. Če si je kdo zaželel samote, je lahko prespal v prvi sobi, kjer je bil pred televizorjem na majhni toaletni omarici velik trosed.