Misterij, imenovan ženska na sosednjem vrtu, je Viktorju popestril prvi teden čemenja v pritličju. Vsako popoldne med šesto in sedmo se je pojavljala z otrokom pred hišo. Deklica se je igrala na kupu peska, ki je bil točno na pol poti med sosedinimi sončnimi očali in Viktorjevimi senčniki na dioptriji. Po Viktorju nikakršne dileme, da je gledala naravnost v njegovo pritličje. In prav vse je imela na očeh, tako Viktorjevo kuhinjo kot Viktorjevo sobo. Pod številko dva so bila nočna zrenja na vrt, kakor zdaj ob speči Aniti na postelji: Viktor je kadil za svojimi rešetkami, soseda pa na razsvetljenem mansardnem oknu, kjer je gorela luč cele noči. Vsako noč vsaj ena cigareta, s katero sta vlekla obraza iz teme kot izgubljeni in pozabljeni agoniji sredi kupov samozadostne materije. Pa spet popoldanska škiljenja, končno še pletena košara ob sosedinem ležalniku na vrtu, v kateri je – Viktor bi prisegel – ležal fotoaparat. Viktor je dejstva vrgel na tehtnico, stvar premislil in odgovor izvedel na sledeč premeten način: po diagonali kopalnice mu je uspelo leči na tla, in sicer tako, da je s temenom glave drsal ob ploščicah in se s koleni nabijal v rob kadi pod tušem. Namen je bil dvajset sklec, omagal je sicer pri štirinajsti, vendar v redu, mišična masa se je napela in zakrneli mišični nastavki so se po malem našobili. Nekajkrat je podrgnil penis, posut z vodnimi kapljicami, ne do erekcije, samo do obljubljajoče, polviseče oblike, in tak, gol, moker, napet in obljubljajoč stopil na oder, pred odprto okno, deset metrov od sosedinih oči. Seveda ni niti trznila. Legel je na posteljo in iz rjuhe naredil figov list. Ko se je prebudil, ga je dosegel telefon, Tina, večerja, to pomeni Anita, ki spi na postelji, medtem ko Viktor opazuje žarečo točko, kako iz sosedinih rok poleti na vrt in se spodaj na travi za trenutek razsuje v iskre, preden dokončno izgine skupaj s silhueto na oknu.