Z roko, z nogo, s cevjo, s kropom. Eva* ni, drugače kot Mojca, nikdar nikomur povedala, kaj vse je z njo počel mladi Celjan, ki ga je njena komaj odrasla mama pripeljala domov. Tega tudi ni mogla storiti, ker je še pred tretjim rojstnim dnem zaradi možganske krvavitve, ki jo je bil povzročil eden od njegovih preštevilnih udarcev, umrla v ljubljanskem Kliničnem centru; njeno drobceno in podhranjeno telesce je bilo prekrito z ranami in odrgninami, posledicami tepeža in metanja po stopnicah. Evo sta strahovita očimova roka, materina brezbrižnost in nezaslišana letargija poklicnih varuhov (punčka je namreč občasno prišla v vrtec, družino so poznali tudi na centru za socialno delo) umorila v prvi polovici osemdesetih let, ko se je pri nas, predvsem po zaslugi prof. dr. Pavleta Kornhauserja, naposled le začelo govoriti o trpinčenem otroku. V tistem desetletju je na istem oddelku KC ugasnil še en otroček, ki so ga bili s pasom, z gumijasto cevjo, z verigo pretepali in mučili lastni starši, medtem ko jih je ostalih dvajset, ki so jim očki in mamice polomili stegnenice, golenice, lobanjske kosti, jim ritke namočili v krop ali pa si izmislili kako drugo, še izvirnejšo kazen, preživelo in šlo z večjimi ali manjšimi brazgotinami domov. Domov? Ne vselej za teh dvajset fantkov in punčk in še za mnoge druge je bil dom prenevaren kraj, tveganje, da jim bodo tisti, ki bi jih morali ščititi in imeti radi, storili kaj hudega, preveliko. Nevarni kajpada niso le udarci, butanje ob steno, metanje v vrata, ugašanje ogorkov na koži, puljenje las. Bolijo in poškodujejo tudi odtegovanje hrane, zaklepanje v stanovanje in na balkon, omejevanje vstopa v kopalnico in prepoved spanja v postelji, nenavadni vzgojni ukrepi, zaradi katerih na ljubljanskem okrajnem sodišču sodijo materi treh hčera.