Picada je gozdna pot in Picada 500 je bila zadnji in najtežji del potovanja po Paragvaju. Resda je po dežju vse v trenutku ozelenelo in je bilo vode povsod dosti, a nama se ni niti malo zdelo kot v raju. Številen mrčes, črevesni zajedalci in grozna vročina (48 stopinj Celzija v senci) so spremenili ta del potovanja v skoraj nenehno trpljenje. Da bi se izognili vročini, smo potovali ponoči. Počitek je kmalu postal resna težava. Noči sva preživela na konju, dnevi pa so bili dosti prevroči za spanje. Kmalu sva za kakršen koli napor morala zbrati najmočnejšo voljo. Postala sva kronično utrujena in bolečine v hrbtu naju niso več zapustile. Včasih me je spanec premagal kar z odprtimi očmi v sedlu in raznovrstne svetlobne prikazni so se igrale v moji preutrujeni glavi. Tu skorajda ni ljudi in na 500 kilometrih ne najdeš niti ene trgovinice. Pila sva prekuhano grdo rjavo ali zeleno vodo iz mlak, suho in konzervirano hrano pa sva si popestrila z mesom srne, divjih rac in grlic ter s sadeži kaktusov. Oba sva zelo shujšala. Vse, kar sva si zdaj želela, je bilo, da končno prideva v zdaj ne tako oddaljeno Bolivijo, ki se nama je zaradi svojih gora zdela kot obljubljena dežela.