Bili smo pri 530. kilometru in razmišljala sem o prvem desetminutnem spancu, pa ni šlo. Bila sem še premalo utrujena, zato smo pot raje nadaljevali proti šesti časovni kontroli, Radmirju. To je bila zdaj že druga noč, pot smo nadaljevali še dobrih 100 km, potem pa me je spanec premagal in v Ožbaltu, pri 640. km, sem prvič legla k počitku. Spanec za moč (power sleep) za 15 minut. Pomagalo je. Nadaljevali smo pot in se na sedmi časovni kontroli podpisali v zgodnih jutranjih urah. Spomnim se, nebo je bilo res čudovito, sonce je še spalo, začelo se je daniti. Prekmurja, priznam, se ne spomnim veliko. Res pa je tudi, da sem bila prvič v teh krajih, morda mi je zato celo malo žal, ker se je ravno tukaj pojavila kriza. Oči so se mi nenormalno zapirale, nisem jih mogla zbuditi. Na trenutke me je vse bolelo, tudi koža na rokah, ni bilo dela, da me ne bi. Pa sem razmišljala in si govorila, da če odmislim, da me boli prav vse in da sem na smrt zaspana, mi pravzaprav nič ne manjka, in sem vrtela naprej. Čakala sem neko spremembo. Točno … Hrana, mmm, njami njami makaroni. Pa sem se kar malo zbistrila. Klavdija me je še močno zmasirala, predvsem križ, s katerim sem imela letos kar nekaj težav, sicer nič hujšega, ves čas pa me je opominjal, da je moj. V nadaljevanju je šlo bolje. In do Moravskih Toplic smo se kar nekako prebili, tam pa me je čakalo prijetno presenečenje. Pri časovni kontroli sem dobila rdeč nageljček. Branko, najlepša hvala! Res sem ga bila vesela. Nageljček sem dala v vazo v spremno vozilo, da pa mi je pogled naprej krasil čudovit španski bezeg, je poskrbel Stellan in mi na krmilo pritrdil majhno cvetočo vejico. Mmm, kako je dišalo. Take malenkosti so me zbudile in držale še nekaj časa pokonci. Nato pa se je začela kalvarija s spancem. To etapo sem večji del prespala kar na kolesu. Trudila sem se na vse načine, a se nisem mogla zbuditi. Enostavno me je zmanjkalo. Spomnim se, da sem se sredi poti ustavila, zakaj točno, niti ne vem. Ko me je spremno vozilo dohitelo, sem jih samo pisano pogledala. Na njihovo vprašanje, zakaj sem se ustavila, sem jim odgovorila le, da razmišljam. In na vprašanje, o čem razmišljam, jim nisem znala več odgovoriti. No, potem smo se hitro pošalili, da mora biti to vsekakor globoko razmišljanje. Malo pogovora in branja sporočil iz knjige gostov me je prebudilo in dalo novih moči. Vendar je bil spanec prehud in nisem zdržala prav dolgo, spet sem zaspala na kolesu. Ko je spremno vozilo spet pripeljalo vštric mene, nisem niti opazila, dokler me niso dobesedno zbudili. Vprašala sem jih le, ali smo na pravi poti ali smo morda zašli. Seveda smo bili na pravi poti, le spanec mi je nagajal. Malo pogovora pa je bilo bolje. Pot sem nadaljevala z največjo hitrostjo. Razveselila sem se tudi poletovk, kolesark Silvije s Saro, Marjetke in Tjaše, ki so me spodbujale, navijale, v klanec tudi tekle poleg mene. Ob vsej krizi in navalu dirkanja sem jim, priznam, posvetila premalo pozornosti, pa ne nalašč. V sebi sem bila presrečna, da so prišle tako daleč, še več, spekle so mi celo najboljše palačinke. Drage punce, sprejmite moje opravičilo in zahvalo! Zadnji kilometri pred Šmarjami pri Jelšah so bili spet kritični. Pomagalo mi je, ko so mi omenili, da do naslednje, devete časovne kontrole manjkajo le še trije kilometri. Izstrelila sem se kot iz topa, letelo je, kot bi se bližala koncu dirke. Takoj po časovni kontroli sem drugič legla k počitku, tokrat za 20 minut. Osma etapa je bila res kritična, tudi navijačev ni manjkalo, saj sem v vsakem prometnem znaku videla svojega navijača. 20-minutni spanec je kar pomagal, da sem lahko pot spet bolj bistro nadaljevala.