Ni se spodobilo, da bi v tistih časih, ko je bil svet razdeljen na »princip trdega« in »princip mehkega« - in smo se šteli v mehko varianto -, imeli v kletki ujeto žival. Tako je bil Timotej že od vsega začetka enakopravni stanovalec - se pravi, lahko je živel v stanovanju, na dvorišče pa ni smel, ker je bil tam sosedov maček. Podnevi ga ni bilo videti in njegovo življenje smo poznali samo po posledicah. Na batik pregrinjalu, ki ga je Nina z ljubeznijo delala nekaj mesecev, so bile pri tleh velike luknje. Timotej je imel spet nekoliko samosvoje predstave o vratih v svobodo. Potem smo našli za omaro luknjo v zidu, zraven pa kupček ometa. Timotej se je skušal prekopati, kam, najbrž sam ni vedel. Naredil je še nekaj lukenj, potem pa je odnehal. Te luknje pa so se pokazale za zelo koristne, ko smo imeli letni pregled hiše. To je bilo po navadi silno zoprno. Za vsak primer smo lastniku že prej povedali, da imamo v zidu luknjo in bomo poskrbeli, da se bo zadeva sanirala. Ko je prišel, je vidno nervozen rekel, da bi najprej rad videl luknjo, ker si je očitno predstavljal, da gre za nekaj velikega. Janez ga je kot prvopodpisani najemnik zelo resno odpeljal k eni od lukenj, ki jih je zvrtal Timotej, in spet izrazil svoje obžalovanje zaradi nesreče. »V kratkem bomo zadevo uredili,« je rekel s pomirjujočim glasom veščaka - Janez je bil arhitekt - in takrat je zagledal tisti kupček ometa, ki ga v pol leta ni nihče spravil vkraj, in je mirno nadaljeval: »Kot vidite, imamo material že pripravljen.« In lastnik hiše je bil tako prevzet nad tolikšno pozornostjo zaradi relativno majhne luknje, da ni pogledal nič drugega; zahvalil se je, ker lepo skrbimo za hišo, in odšel.