Po vietnamski džungli pa, kakor vemo iz poljudnoznanstvenih oddaj, lezejo tudi kače strupenjače. Tudi to si je Janez kupil na tržnici in jo potem na svojem kolovratenju po tej divji deželi razvajal do onemoglosti. »Od takrat ljubim kače. Rekel sem si, ko bom prišel domov, si nabavim pitona.« In glej ga zlomka, držal je besedo. Sedaj gradi terarij. »Pravzaprav garsonjero za moje velikane.« Trenutno ima tri trimetrske dolgine, lepo razvrščene po velikosti, S, L in XL. Največji tehta čez 30 kilogramov in z veseljem stisne in pogoltne odraslo kokoš. Toda to še ni vse. Janez pove, da se je nekoč XL lepo sončil na domačem vrtu, ko se mu je približal sosedov maček. »Vseskozi ga je dražil, a ko se mu je primaknil na pol metra, je naredilo hlaaasst! in sosedovega mačkona, ki je bil ravno prejšnji dan kastriran za 13.000 tolarjev, ni bilo več.« Janez je bil od nekdaj velik poštenjak, poplačal je sosedu kirurške stroške kastracije in še isti večer jokajočim otrokom dostavil novega mačka.