V Radencih bo potekal že sedemintrideseti festival sodobne komorne glasbe, ki ga soorganizira Radio Slovenija. V treh festivalskih dneh se bodo zvrstili šest koncertov, zvočno-plesni instalaciji Brine Jež-Brezavšček ter predavanje znanega francoskega muzikologa in skladatelja Jean-Marca Chouvela. Na otvoritvenem koncertu bosta nastopila zakonca violinistka Clare Cernat (diplomirala je na akademiji v Bukarešti, kasneje pa se je izpoplnjevala še pri T. Vargi in I. Ozimu ter prejela nagrade na petih mednarodnih tekmovanjih mladih violinistov) in pianist Thierry Huillet (diplomiral je iz klavirja in komorne glasbe na Državnem visokem konservatoriju za glasbo v Parizu, se izpopolnjeval v mojstrskih razredih P. Badure-Skode, L. Fleischera in G. Sandorja ter osvojil prvo nagrado na tekmovanju Casadesus v Clevelandu), ki veliko svojega delovnega časa posvečata skupnemu komornemu muziciranju. Bila sta že gosta festivalov v Salzburgu, Cannesu, Sionu, Yokohami in Parizu (Musicora), med njunimi zgoščenkami pa zasluži posebno pozornost najnovejša s skladbami G. Enesca. Nocojšnji koncert sta poimenovala Igre nasprotij, v središču pa bo francoska glasba 20. stoletja. Od skladateljev mlajše generacije bomo slišali delo Glasbeni salon Marca Bleuseja, ki previdno vstopa v svet novih zvokov, Alone Paula Méfana in Tri študije v sivem Laurenta Carleja (1970). Slednji (sicer najmlajši med zastopanimi skladatelji) skuša s pomočjo posebnih polifonih dinamičnih postopkov glasbeno povzeti slikarsko tehniko »en grisaille«, pri kateri samo dve barvi, črna in bela, ustvarjata reliefnost, obrise in izraz. Starosta francoskih skladateljev 20. stoletja pa je gotovo Henri Dutilleux, za katerega so značilne izrazna prefinjenost, slogovna samostojnost in predanost vsakemu detajlu. Od leta 1959 živi in ustvarja v Parizu tudi slovenski skladatelj Janez Matičič. Obe njegovi zbirki Štiri uspavanke in Spevi loči velika slogovna razlika. Pri uspavankah gre za priložnostna dela, ki so tonalna in tehnično ne preveč zahtevna, medtem ko so spevi napisani v radikalnejšem kompozicijskem slogu. Za konec bosta francoska glasbenika zaigrala še Ravelovo Sonato za violino in klavir, ki je nastajala med letoma 1923 in 1927 in je tako njegovo poslednje komorno delo. Skladatelj sam jo je zasnoval kot vajo za vzdrževanje in poudarjanje medsebojne neodvisnosti med inštrumentoma, kar je še najbolj razvidno iz virtuoznega sklepnega stavka z naslovom Perpetuum Mobile. G. P.