Tako je mladi mož krenil na potovanje svojega življenja. Dan je sledil dnevu, noč je sledila noči. Pot pa je kar trajala in trajala. Skozi viharna neurja in skozi sončne pripeke se je naš junak prebijal skozi puščave in goščave, prek strupenih močvirij, prek strmih gorskih prelazov, čez jezera in deroče reke, čez drn in strn. Na tej poti so ga čakale številne nevarnosti, razbojniki, zmaji, troli in druge pošasti. Naš JanJan pa ni niti za trenutek pozabil na Starčeve besede, naj bo kreposten in zvest in naj ne zlorablja čudežnih moči svojega meča. Vendar je srečeval vse več in več lažnih prijateljev, lažnih prerokov, lažnih vidcev. To so bili ljudje če jim je bilo sploh mogoče reči ljudje ki niso verjeli v končno resnico in pravico. JanJan pa je vedel za svoj poslednji cilj. Povzpel se je na vrh najvišje od najvišjih gor.Tri dni in tri noči je prebil v previsni Severni steni, samo z levim mezincem se je držal za oprimek, dokler ga tretjega jutra ni obšlo spoznanje Obrnil se je proti vzhodu, proti severu, proti zahodu in proti jugu. Odločil se je. Potegnil je čarovni meč iz nožnice in zamahnil proti vsem štirim stranem neba. »Vse nebo je moje!« je zakričal v veter. Spustil se je po pobočju Gore, spet prek puščav, od oaze do oaze, prav do domovanja svojega trpečega ljudstva.