Zgled za prenos toplote s sevanjem imamo takoj pri roki - to so sončni žarki. Sevanje pomeni oddajanje žarkov. Poleg vidne svetlobe oddaja Sonce tudi druge vrste sevanja. Verjetno si že slišal za infrardečo in ultravijolično svetlobo, ki sta po lastnostih podobni vidni svetlobi. Ultravijolična svetloba je tista, pred katero se moramo paziti v najhujši sončni pripeki. Kot pove njeno ime, je najbolj sorodna vijolični svetlobi. Infrardeča svetloba je tista, ki jo čutimo kot prijetno (pomladi) ali neprijetno (poleti) sončno toploto. Sorodna je rdeči svetlobi. Obe svetlobi, infrardeča in ultravijolična, sta našim očem nevidni. Vidna, infrardeča in ultravijolična svetloba so del sevanja toplih teles. Vsako segreto telo (na Zemlji ali v vesolju) oddaja v prostor sevanje, ki je odvisno od temperature telesa. Telo z višjo temperaturo ima drugačno sestavo žarkov kot tisto z nižjo temperaturo. Sonce ima na svoji površini temperaturo približno 6000 K. Ker prihaja večina sončnih žarkov ravno s površine Sonca, odloča ta temperatura o sestavi sončnih žarkov. Med njimi je tudi bela vidna svetloba (ki je spet sestavljena iz različnih barv - od rdeče do vijolične). Če bi bila temperatura Sončeve površine prenizka, vidna svetloba ne bi bila prisotna in naš planet bi bil v temi. Ko smo že pri temperaturah na Soncu: ocenjujejo, da je v njegovem središču temperatura okrog 20 milijonov stopinj Celzija. Za sevanje je značilno, da se lahko širi skozi prazen prostor, medtem ko to ne velja za neposredno prevajanje toplote in konvekcijo.