Nekatere stvari imaš zelo rad, druge pa seveda malo manj. Najljubši so mi koncerti z orkestrom, obožujem občutek, ko je za teboj tak korpus glasbenikov, inštrumentov. To je prava bomba! Takšne koncerte poslušajo v Cankarjevem domu, Slovenski filharmoniji, to so tisti pravi, veliki večeri. Rada bi … Kar vse bi rada! (Smeh.) Predvsem bi rada igrala, čim več. Naj bo z orkestrom, kvartetom, triem, klavirjem … Še vedno iščem, pravzaprav to počnem že vse življenje, prave ljudi za komorne zasedbe. Zelo težko je najti koga, ki bo čutil in razmišljal enako, s katerim se boš razumel brez besed. Glasba je nekaj zelo intimnega. Pianist, ki te spremlja, mora čutiti, kaj počneš, ne igraš vedno tako, kot je zapisano, v igranje vneseš svojo noto. Z Igorjem Semetom se na primer glasbeno zelo dobro ujameva. Šla bi morda igrat v kak orkester, predvsem zaradi repertoarja, ki ga s solistično violino ne morem igrati. Simfonije Rahmaninova, Brahmsa, Šostakoviča, Mozarta … Orkestrski repertoar je bajen! Poleg tega se z igranjem v orkestru pa tudi v manjših zasedbah naučiš drugače poslušati glasbo kot takrat, ko delaš sam. Prav to je lepota mojega dela. Oder je vrhunec, vendar so vaje enako zanimive. Ko vadiš, slišiš vse odtenke, lahko se poigravaš z njimi, na odru pa mora stvar steči. Včasih slišim, da je kaj narobe, ko vadim; prav fizično začutim, čeprav ne vem, zakaj. In potem poskušam, iščem …