Téma, ki jo predstavi v (prvih) sedemnajstih taktih Koncerta za violino in orkester, je vodilna misel, ki razvije sposobnost vsebinskih trenj. Glasba je najprej čustveno prešerna, spevna, le malokdaj virtuozna. Orkester daje solistični violini svoboden dih, le redko si vzame besedo, le nekajkrat se zave svoje skupne moči. Po solistični kadenci, ki se bogati z violinskimi spretnostmi, se orkestru utrne padajoča vrsta sekvenc, ki vrnejo violino na začetek. V drugem stavku razvije skladatelj sentiment harmonij, a tema se znova, zdaj drugače, sooči z lebdenjem padajočega melodičnega spomina. Ta stavek poudarja spevnost in tonsko izrazitost solističnega instrumenta. Harfa se ob godalih zbliža z violino. Ta pa se razvname v sklepnem (tretjem) stavku, ki začetno témo spremeni v slap hitrih šestnajstink in dvaintridesetink. Hitra igra ima orkestrovo protiutež. Hitrost zaokroži Golobov Koncert, in ta se v okviru tradicionalnega, harmonsko preglednega kompozicijskega stavka izkaže kot seštevek kompozicijske spretnosti in invencije.