Najprej smo kot komornoglasbeni biser poslušali Sonato za violino in klavir št. 4 v a-molu, opus 23 Ludwiga van Beethovna. Pri tem je violinistkino igro dopolnjeval Aleksander Rudin, ki je z veliko mero glasbenega okusa prispevek k skupni, zelo uglajeni igri. Znamenita Sonata za violino in klavir v A-duru Cesarja Francka, ki je polna strasti in velikih muzikalnih vzponov, je izzvenela kot vrhunec komornega glasbenega večera. Lahko bi si celo mislili, da bo v nadaljevanju umetnici zmanjkalo moči. Vendar - zgodilo se je nekaj drugega: Sonata za violino in klavir Mauricea Ravela je po izvedbeni moči stopila za korak nazaj, medtem ko smo s Sonato št. 1 za violino in klavir v G-duru, op. 78 Johannesa Brahmsa doživeli komorno popolnost, ki jo tudi na svetovnih odrih dosežejo le največji in najbolj zreli umetniki. In tako moram zapisati, da je mladost, ki jo je izžarevala nizozemska violinistka, že dosegla izkušenost in zrelost. Rudinova klavirska spremljava se je razkrila kot vsebinsko dopolnilo solistični violini; ta pa se je z gostim tonom potopila v bistvo glasbene snovi.