Kultni Preisner spet s kultnim Kieslowskim; topot s komornimi okruški kakor godalni sekstet s solistično violino, oboo in klarinetom. Fragmentarni nizi, ki so eden izmed prvih atributov, kadar se filmska glasba javlja zunaj filma, lahko v neki prastari teoretski maniri povedo celo več od tistih celot, ki jim jih daje film, v nenehni praksi pa seveda dokazujejo, kako je celota zmerom neulovljiva - oboje skup diši po samopreseganju oziroma (zdaj nam je povedati nekaj strašansko novega!) po dobrem marketingu. Kadar Preisner ne dela polilogij, si za izdaje na nosilcih zvoka vedno privošči dodatke; razširitve; zapolni vsaj povprečno možno dolžino CD, če že ne skoči na uro, uro in pet minut. Pri hitrih potezah pade na promocijske pol ure in zveni reklamno: Vse tri plošče skupaj bodo dosegle čas, kakršnega omogoča CD, to pa bo še zmerom ravno prav za obisk filma, v katerem je slišati več glasbe kakor na CD. Pomislite samo na Mitjo Vrhovnika-Smrekarja, ki je na CD Ko zaprem oči razgrnil celo simfonijo in nam s tem dal še tisto, kar je montaža odvzela. Smrekarja pa ne omenjamo samo moralistično, pač pa tudi spričo nenavadnih slogovnih podobnosti, ki Preisnerjevim godalom ne vem od kod nudijo betontančevski zagon. To pa ni edini razlog, da vam bo CD zvenel nenavadno domače; tako bo tudi zaradi vtisa, da je Preisner po silnih lovoričjih malce obsedel na lovorju. Nas prav zanima, kakšni sta drugi dve barvi iz Kieslowskega trikolore!