BARVE BREZ ZVOKA Pri Faith No More me je že imelo, da bi dejal: fantje, če so vaši največji hiti res tudi vse, kar lahko pokažete, vas raje gledam na televiziji. Z LIVING COLOUR pa je treba ubrati drugačne viže. Na koncertu namreč pokažejo dosti več kot na modrookem domačem prijatelju, tako da se preigravanje žanrov in solaž zavleče tja v nedogled, kot da bi hoteli dejati: poglej, kaj zmoremo. Vidim že, vidim, a slišati ne morem. Če si Fejtičem še verjel, da je bila za težave z zvokom kriva turodna feršterkarija, pa se z lastnimi zvočniškimi stolpi opremljeni zamorci ne morejo izmazati le z neprimernostjo Hale Tivoli. Bas boben je bil sicer res izvrsten, vendar pa že to, da ti vsak, na čigar izvežbano uho kaj daš, podkrepi lastne vtise z besedami, kot so solata, špinača ali golaž, ne more pomeniti drugega, da se je virtuoznost izgubila tam nekje v kablih. Spričo vsega sta torej že živahnost in zadovoljstvo okolja tritisočglave črede na moč presenetljiva in budita upanje na večjo pogostnost aktualnih glasbenih dogodkov pri nas. Tudi če se je najbolj slemalo prav na bis Should I Stay or Should I Go, ki ga vendarle niso napisale živeče barve same. Ali pa? P. S. Koncert je kljub vsemu minil v športnem vzdušju, zasluge za to pa gredo: tv sprejemniku v baru, kjer se je med Jane's Addiction kloni, predskupino Quicksilver, umirjalo živce ob zmagoslavju naših nad Estonci; v hokejski dres s slovenskimi triglavi in zvezdami odetemu pevcu Living Colour.