Vina z blagovno znamko La Castellada so v Italiji in tudi drugod po Evropi že več kot desetletje pojem izjemno elegantnega in polnega briškega belega vina. Mnogim ni znano, da se za to znamko skrivata slovenska pamet in znanje. Gonilni sili vinogradniš tva sta brata Niko in Jordi Bensa iz Oslavja pri Gorici, ki skupaj vodita posest in klet. Niko mi razloži, da sta vino poimenovala po bližnjem brdu Kasteladi, kjer imata nekaj zemlje. "Obstaja tudi naselje Kastelada, a je skrajno majhno, ker ima le eno hišno številko." Z vinogradništvom se družina Bensa ukvarja že zelo dolgo, nekoč je svoje vino prodajala v očetovi gostilni. Blagovna znamka La Castellada se je rodila leta 1985. "Od takrat so se naša vina zelo spremenila," se spominja Niko. "Nekoč smo polnili letno po 90.000 buteljk, zdaj jih je samo še 25.000. Poprej so bili časi količin, oče je takrat uporabljal umetna gnojila, midva pa sva to prakso zdavnaj ukinila in zelo zmanjšala pridelek, ki je zato bistveno bolj zdrav in naraven." "Korenine" skupine so Jordi, Niko, Stanko in Joško, ki so vsi doma iz Oslavja in se poznajo že iz otroških časov. Edi in Valter sta se jim pridružila v začetku 80. let. Vprašam Nika, ali so skupino res nekoč imenovali slovenska mafija. "Drži, a je ta izraz pregrob; res pa je tudi, da se v tistem času nismo družili z nobenim drugim pridelovalcem vina, tudi s slovenskimi ne. Držali smo se zase. Tudi naša vina so bila drugačna od konkurence. Čeprav nam ni bilo všeč, da so nas klicali tako, nam je po drugi strani ta vzdevek dajal pridih ekskluzivnosti." Vina skupine Slovencev so bila drugačna od sosedovih tudi zato, ker so si redno izmenjevali izkušnje in si povedali vse, kar so dosegali po določeni vinogradniški in kletarski metodi. Menjavali so jih veliko, v zadnjem obdobju pa je postala temeljna vinogradniška ideja pri vseh enaka. "Vodilo nam je narediti vino brez dodatkov, uporabiti samo sok iz grozdja. Preden smo izpeljali to zamisel, je bilo treba opraviti veliko poskusov in študij. Tudi v odtok je šlo veliko vina, ker se vsak poskus pač ne izide." Od leta 1995 polni le še štiri bela vina: rebulo, furlanski tokaj, chardonnay in zvrst briško belo (collio bianco), v kateri so sivi pinot, sauvignon in chardonnay. "Želel bi pridelovati le tri bela vina, a to željo preprečuje večji vinograd chardonnaya, ki smo ga pred časom dobili v posest. Zato imam sedaj preveč te sorte v kleti in jo stekleničim posebej." Zanimalo me je, kako kletari Bensa. "Vsa naša vina vrejo izključ no s pomočjo avtohtonih glivic. Del mošta nekaj časa vremo na tropinah, del pa ne. Nežveplano vino zatem ostaja leto dni v lesenih sodih na drožeh, nakar ga pretočimo v cisterne, počakamo, da se usedlina poleže, dodamo malo žvepla in steklenič imo brez filtracije." A ta način pridelave naravnega vina ni edini. "Pred leti smo v skupini uporabljali podobne vinifikacijske metode, zdaj pa je vsak ubral svojo pot. Kletarjenje je namreč zelo obširno, zato lahko prideš do vina na več sto načinov. Marsikdaj že majcena sprememba bistveno spremeni rezultat. A nikoli ne prideš do resnice," pojasnjuje. "Odločil sem se, da ne bom delal iz belega grozdja 'rdeče' vino. Moje vino mora lepo dišati in mora biti elegantno, čeprav je možno iz rebule, ki je zelo mesnato grozdje, narediti marsikaj z maceracijo. Stanko to izjemno dobro dokazuje."