Ko se s šoferjem Salehom pripeljeva do vojaške postojanke ob avtocesti proti Nahr al Baredu, je bombardiranje v polnem teku. Pred postojanko, zavarovano z vrečami peska, stojita tank in džip. Po enem kraku avtoceste se premika redek civilni promet, drugi krak je rezerviran za vojaška vozila. Vse se trese. Gromki udarci artilerije neusmiljeno udrihajo po naselju, od koder se izmenično vijeta črn in bel dim. Občasno se zaslišijo rafali iz avtomatskega orožja. Zdi se, kot da bo konec sveta. »Hočem le, da veste, da libanonska vojska opravlja dobro svoje delo, saj se bojuje proti skrajnežem in kriminalcem,« mi v polomljeni angleščini pove vojak, ki je želel ostati anonimen, saj so jim nadrejeni prepovedali dajati izjave in se pustiti fotografirati. S Salehom naju napoti do kilometer oddaljene hiše, ki služi kot razgledna točka za novinarje. Na balkonih večnadstropne hiše sedijo novinarji in snemalci, mirno opazujoči bombardiranje pred njimi, okoli njih pa se gnete kakšnih pet, šest otrok, ki strežejo čaj in kavo. Že bežen pogled po horizontu, po katerem se vleče Nahr al Bared, razkrije, da skorajda ni več zgradbe, ki bi ostala nepoškodovana. Nekatere so le obstreljene, mnogo jih je povsem uničenih. Med njimi je vsakih nekaj minut mogoče opaziti bliske rumeno-oranžnih plamenov eksplozij. V nekem trenutku se iz daljave zasliši rezek zvok, za katerega mi sogovorniki zatrdijo, da je krogla iz ostrostrelske puške.