Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je vprašanje uporabe vode ostalo neraziskano, čeprav iz samega spisovnega gradiva izhaja, da se voda iz R. uporablja v proizvodnem procesu. RTO naprava je sestavni del AFK proizvodnje in predstavlja le dodatek k obstoječi proizvodnji AFK. To navaja tudi enotno dovoljenje na strani 3 in 4 - točka 3, kjer je zapisano, da bo naprava RTO namenjena izključno odstranjevanju med drugim tudi tekočih ostankov iz obstoječega proizvodnega procesa AFK in AMK in predstavlja preureditev oziroma adaptacijo obstoječega objekta - naprave - proizvodnje anhidrida ftalne kisline in proizvodnje anhidrida maleinske kisline v kompleksu AAA, kar pomeni, da bo zgrajena naprava RTO sežigala tudi kemično onesnaženo odpadno vodo AFK. Tudi poročilo o vplivih na okolje na strani 64 ugotavlja, da je tehnologija nove naprave sestavni del tehnologije proizvodnje AFK, na strani 60 pa isto poročilo omenja, da gre v operativno-tehničnem pogledu pri njeni (RTO naprava) postavitvi za nadomestitev obstoječe peči A 202. Tudi v samem poročilu torej ni jasno definirano kaj pomeni postavitev RTO naprave. Te navedbe potrjuje tudi dejstvo, da bi poročilo o vplivih na okolje moralo obsegati analizo in oceno sprejemljivosti posega z vidika vseh dejanskih in možnih obremenitev okolja in glede vseh predvidljivih, kratkoročnih ali dolgoročnih, neposrednih ali posrednih posledic na okolje kot celoto in za njegove posamezne sestavine in ne, da se poročilo opredeli samo na posamezne analize oziroma delne elaborate. Tekom postopka bi torej upravni organ moral celovito obravnavati vprašanje vode v povezavi z izgradnjo RTO naprave, zlasti z vidika izpusta vode v reko R. ter zajema vode iz reke R. za požarno varnost. Na pomembnost vprašanja vode so opozorili tudi nekateri strokovnjaki, na primer prof. dr. A.A., ki navaja, da se je pri presoji načrtovanja RTO naprave težko omejiti samo na ta objekt, saj bo posegla tudi na območje odpadnih voda in onesnaževanje same reke R.. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke v zvezi z odločitvami s pridobitvijo ustreznih vodno-gospodarskih dovoljenj in soglasij. V 24. točki izpodbijanega dovoljenja je navedeno, da so aktivnosti za pridobitev vodno-gospodarskega dovoljenja in dovoljenja za odvzem vode in reke R. v teku, čeprav ima AAA vodno-gospodarsko dovoljenje za pretok 28 litrov vode na sekundo iz leta 1960, za pretok 35 l/s pa iz leta 1981. Znano je, da je obvezna količina za biološki minimum reke R. 110 l/s, kar pomeni, da mora znašati pretok R. najmanj 487 l/s in to tudi v poletnih mesecih. Vemo pa, da je v sušnem obdobju pretok le 350 l/s, kar pomeni manjko vode. Po analizah se voda iz R. uporablja za namakanje kmetijskih zemljišč v količini 74 l/s, za vodno oskrbo prebivalstva 240 l/s in za industrijske namene 63 l/s, torej skupno 377 l/s. Vse to dokazuje, da tožena stranka problematike vode pri izdaji dovoljenja za postavitev RTO pri samem odvzemu vode iz R. ni upoštevala, saj okoljevarstveno soglasje z dne 27. 9. 2002 obravnava le vprašanje onesnaževanja zraka, ki ga pa ne moremo ločeno obravnavati od onesnaževanja in gospodarjenja z uporabo vode. To je tožena stranka tudi jasno napisala v 25. točki enotnega dovoljenja, kjer je navedla, da glede na sklep, ki ga je izdala Agencija RS za okolje, vodno-gospodarsko soglasje h gradnji RTO naprave ni potrebno, saj delovanje RTO naprave ne bo imelo vpliva na vodni režim. V zvezi z navedenim tožeča stranka meni, da je odločba v nasprotju z materialnim pravom, saj 55. in 57. člen ZVO določata, da je potrebno celostno obravnavati vpliv nameravanega posega v okolje in bi ga morala tudi Agencija RS za okolje in prostor ter energijo na podlagi 11. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev tako obravnavati. Ob tem gre poudariti dejstvo, da je Zakon o vodah imel zahtevo, da mora imeti reka v vseh letnih obdobjih enak ekološki pretok vode. Tožeča stranka poudarja, da iz vsega navedenega jasno izhaja, da je potrebno gradnjo RTO obravnavati kot del prenove celotnega proizvodnega procesa, kar pomeni, da je vodno-gospodarsko soglasje potrebno za spremembo tehnoloških postopkov ali tehnologij v obstoječih dejavnostih. Tožena stranka pa poleg tega, da ni rešila vprašanja ekološkega pretoka vode v R., ni jasno ugotovila, kako je z zajemom vode iz R. za požarno varnost. V soglasju DDD. vodovoda, na katerega se enotno dovoljenje v 4. točki tudi sklicuje je navedeno, da se vodna oskrba kompleksa AAA zagotavlja iz obstoječega priključka preko vodohrama L. A. 200 m3 in da požarne varnosti znotraj kompleksa AAA z obstoječega vodovodnega sistema ni mogoče zagotoviti. Le-to je potrebno zagotoviti iz internega hidrantnega omrežja oziroma z drugimi primernimi rešitvami, skladno z veljavnimi predpisi. Iz tega izhaja, da bi AAA moral imeti tudi elaborat požarne varnosti celotnega kompleksa AAA, ki pa ga ni predložil na zahtevo DDD. vodovoda. Res je, da v študiji požarne varnosti za RTO napravo v AAA piše, da obstoječe zunanje hidrantno omrežje s krožno mrežo omogoča zadostno oskrbo s požarno vodo in da so požarne obremenitve v obeh požarnih oddelkih nizke. Ob tem pa študija ne pove vira vode za hidrantno omrežje, tako v sušnih kot v nesušnih mesecih reke R.. Upravni organ je torej pri izdaji enotnega dovoljenja nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj pri odločanju ni ugotavljal, ali AAA rabi vodo iz R. samo za požarno vodo ali tudi za tehnološko. Preveriti bi moral na kaj se nanaša vodno-gospodarsko soglasje za odvzem vode iz R.. Tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.