Pogled na slovenski zemljevid občin in na razdrobljenost pokaže naslednjo zanimivost: bolj ko posamezni predel Slovenije po dohodku in razvitosti zaostaja za povprečjem, bolj je razdrobljen. Največ majhnih občin je prav v Prekmurju, torej v predelu, ki najbolj zaostaja za slovenskim povprečjem. Večja ko je zaostalost za povprečjem, večja je želja po občini, tako pri ljudeh kot pri poslancih. Ta povezava, na prvi pogled zgolj zanimivost, pa kaže glavne razloge za želje po novi občini: ker v posameznem predelu ni močnih podjetij, vsaj lokalno močnih, ki bi zaradi vpetosti v lokalno okolje zaradi lastnih potreb sofinancirala gradnjo primarne infrastrukture ter zaradi lokalne soodvisnosti sofinancirala gradnjo sekundarne (na primer kulturnih domov, bazenov, športnih igrišč) in raznih lokalno pomembnih dogodkov, je edina možnost za pridobitev dodatnih sredstev ustanovitev občine. S tem posamezni predel pridobi sredstva, ki jih v razvitejših predelih zagotavlja podjetniška struktura s svojo lokalno vpetostjo, plačevanjem davkov in storitev občini, priseljevanjem premožnejšega prebivalstva in posrednim vzpodbujanjem razvoja. Normalno velike občine v manj razvitih predelih Slovenije nimajo toliko virov sredstev kot enako velike občine, kjer je več podjetij in kjer živi premožnejše prebivalstvo. Slovenska regionalna politika prebivalcem manj premožnih občin za zdaj še ni ponudila nobene alternative ustanovitvi nove, majhne občine, ki jo mora zaradi zakonskih določil financirati država. To je v tem trenutku edina možnost za vzpodbujanje razvoja v manj razvitih območjih, edina možnost, ki daje ceste, kulturne domove, nove semaforje in občutek napredka. Lažen občutek sicer, saj se razvija le infrastruktura, vendar ne kot posledica splošnega dvigovanja standarda v nekem predelu.